Osamljeni gorski hrbet,
ločen po reki Soči, so imenovali „Samotin“ (samoten hrib),
pozneje spremenjeno v Sabotin.
Sabotin je 400 do 600 m
visoko sleme na desnem bregu Soče med Plavami in Solkanom. Od
Vrhoveljskega sedla do Soče se imenuje Sabotinski greben. Ta greben
ima značaj visokega, razoranega gorovja in pada na severu in vzhodu
zelo strmo k Soči. Najvišja vrha v Sabotinu sta Poklon 611m in
hrib Sv. Valentin, ki meri 537m. Njegova osojna, severovzhodna in
vzhodna pobočja so v vršnem delu ponekod zelo skalnata in prepadna.
Strmina se nekoliko ublaži šele v dnu, proti Soči. Prisojna,
jugozahodna pobočja so manj strma in mejijo na flišna Goriška
Brda. Najvišja točka grebena je vrh Sabotina – Poklon 609 m. Na
jugovzhodu se sleme Sv. Valentinom 533m strmo spusti v Goriško
ravnino. Pobočja Sabotina so strma in zelo kamnita oziroma skalnata.
Sabotin leži na robu tistega dela Slovenije, ki ima še
submediteransko podnebje. Povprečna letna temperatura je nad 10°, povprečna januarska temperatura okoli 3°
in povprečna julijska temperatura okoli 21°. Padavin je še vedno veliko, v povprečju nad 1500 mm letno. Bolj
kot splošno je za rastlinstvo tega območja odločilno krajevno
podnebje. Osojna pobočja nad Sočo so precej hladnejša kot prisojna
nad Solkanom in na meji z Goriškimi Brdi.
Sabotin je zagotovo eden
izmed floristično najzanimivejših in najbogatejših hribov v
Sloveniji. Na ob potjih, cestnih nasipih in usekih ter na na drugih
rastiščih raste že precej nesamoniklih vrst.
Na pobočjih Sabotina,
zlasti v okolici Sv. Valentina, uspevajo tudi nekatere redke
rastlinske vrste (narodni ožepek, kodrasti grint, justinova
zvončnica, netresk, zdravilni dobrocvetni lučnik, pozni čistec,
ozkocvetno tavžentrožo, zdravilna šentjanževka, zdravilna melisa,
vinska rutica, Cornutijev trpotec, glog).
Na severni, osojni strani
strmega Sabotina rastejo v senci gozda ob Soči planinske rastline,
katerih semena je prinesla Soča iz gornje svoje doline. Na južnem
pobočju pa uspevajo mnoge rastline južnoevropske flore. Po
zatrjevanju botanika prof. Livia Poldinija iz Italije so na južnih
pobočjih Sabotina do sedaj našli in opisali 680 različnih
grmovnih, drevesnih in rastlinskih vrst, 25 jih spada k družini
orhidej. Menijo, da vseh še niso odkrili. Domnevajo, da naj bi jih
bilo na južnih pobočjih do okrog 1000 različnih vrst.
Tudi na severni strani
grebena Sabotina so popisali grmovne, drevesne in rastlinske
vrste, ki tam rastejo.
Botanik dr. Igor Dakskobler iz Ljubljane je do sedaj naštel in
popisal 560 različnih vrst. Pred 110 leti se je naselil v Št. Mavru imeniten učenjak, ruski akademski profesor Smirnov iz Odese (umrl je v Tiflisu 1904 leta), da je raziskoval tukajšnje rastlinstvo in našel je marsikatero redko rastlino.
Žmikelj (Primula auricula), ki raste na severni strani hriba in sega nekako od vrha do sredine. Ta lepa in redka planinska cvetlica je krasne rumene barve in prijetnega vonja. Najlepše cvete v prvi polovici meseca aprila.
V Alpah uspeva avrikelj nad 1500m, vendar je na Sabotinu najbolj južno nahajališče avriklja v Sloveniji
Zimzelen cvete že prav zgodaj. Drugod navadne cvetice, kakor zvončki, vijolice, lapuh, teloh, jeterik, grenkuljica začnejo cvesti konec januarja. Ostale rastline so še: navadni ožepek, levov zob, narcis, hijacinta, capsella bursa pastoris, lamium maculatum, jasmin, rožmarin, nešplja, zeleni lovor.
Ob raznih pristopnih poteh, ki vodijo na Sabotin, je moč opazovati rastline v vseh letnih časih:
orhideja piramidasti pilovec, orhideja temnordeča močvirnica, češuljasta ivanjščica, kranjski volčič (scopolia carniolica), črni hrast (quercus ilex), bela metlika (osyris alba), ostrolisti beluš (asparagus scutifolius), kratkoresna bodalica (stipa bromoides), južna sladka koreninica (polypodium australe, lepi jeglič (primula auricula), dlakava in gostodlakava škržolica (hieracium villosum), Jacquinov čistec (betonica alopecuros), skorjasti kamnokreč (saxifraga crustata), rumeno milje (paederota lutea), pomladanska resa (erica carnea), ozkolistna preobjeda (aconitum angustifolium), Scheuchzerjev repuš (phyteuma scheuchzeri), kimastoplodni šipek (rosa pendulina), beli šaš (carex alba), progasti kobul ( molopospermum peloponnesiacum), svilnata košeničica (genista sericea), kranjski grahovec (astragalus carniolicus), Tomamasinijev prstnik (potentilla tommasiniana), Marchesettijeva zvončnica (campanula marchesetti), kalniška vilovina (sesleria kalnikensis), kozja češnja (rhamnus fallax),
rebint (pistacia terebinthus),
etrursko kosteničevje (lonicera etrusca),
navadni bodoglavec (echinops ritro),
Javorkin rdeči koren (onosna javorkae),
rumeni vrednik (teucrium
flavum),
srednji grenik (iberis intermedia),
nasršeni oman (inula spiraeifolia),
razkrečeno rutico (ruta
divaricata),
kamni luk (allium saxatile,
ozkolistna preobjeda (aconitum angustifolium),
navadni bodoglavec (echinops
ritro),
kantabrijski slak (convolvulus cantabrica),
javorkin rdeči
koren (onosma javorkae),
rumeni vrednik (teucrium flavum),
srednji grenik (iberis intermedia),
nasršeni oman,
navadni bljušč, zdravilni
baldrijan, volčja jagoda in navadna kosmulja.
Zanimivi in lepi so izleti na Sabotin. To
je prvi hrib alpskega predgorja, ki doseže 609m. Na jug meji na
sredozemsko območje, vrh, greben in severna stran pa so že pod
alpskim in srednjeevropskim vplivom. Lep je razgled z njegovega
grebena. Globoko spodaj na severni strani teče bistra Soča, na
nasprotnem bregu pa se dviga Sveta Gora, ki doseže 682m, torej je
72m višja od Sabotina. Proti jugu se razprostirajo Goriška Brda in
Furlanija. Pogled sega vse do Tržaškega zaliva
Sabotin je razsežen botanični vrt in
zanimiv za vse, ki ga obiščejo.
Gozd. Sabotin obsega 190
ha v tem gozdu raste večinoma hrast in gaber, pa tudi bukev,
tisa, lipa, javor, brest,
ob Soči jelša, 56 ha je neproduktivnega sveta povečini drče in
skalovja.
Živalstvo.
Tu živijo tri vrste
evropskih strupenih kač: modras, gorski gad in Redijev gad ( Pelias
berus, vipera ammodytes in vipera aspis ).
Izmed divjačine pa:
skalni jereb (kotoren), jerebice, fazani, prepelice, divji golobi,
sljuka, tudi divje race in gosi se selijo. Izmed ujed: sova, čuk,
sokolič in kragulj.
Drobnih ptičev je vse
polno: kosi, senice, vrabci, taščice, ščinkovci, liščki,
slavčki, pastirice, plavček, velika sinica, rjavi slakoper,
hudournik in drozgi. Žolne in detli skačejo po vejah, trkajo po
deblih in iščejo hrane. Sraka in šoja razsajata in kričita.
Četveronoga divjad: ježi,
zajci, lisice, jazbeci, veverice, divji prašiči, podlasice, kuna
zlatica, polhi, veverice, občasno zaide tudi jelen, srnjaki, srne in
tudi gamsi na severni stran
Masiv Sabotina izpolnjuje vse kriterije, ki so potrebni za imenovanje SPA (specialnih
zaščitnih območjih za
ptice v EU), za katere velja prepoved kakršnega koli poseganja, ki
bi poslabšal razmere za ogrožene vrste živali, predvsem za ptice
selivke.
Beloglavi jastreb, ki živi
na otoku Cresu, uporablja kot koridor za prelete v Alpe tudi območje
Sabotina. V skalovju Sabotina nad Sočo gnezdi planinski orel. Tu je
prisoten tudi skalni srnad, hribski škrjanec, občasno na vsaki dve
ali tri leta kosec in prepelica.
Zelo redki in
ogroženi ptici, zaradi katerih je Sabotin zaščiteno območje, sta
tudi skrivnostna nočna ptica podhujka in rjavi slakoper.
Ruševine
cerkve
sv. Valentina na Sabotinu
Arheologi so odkrili pravokoten tloris
cerkve, grajene po vzoru romanskih istrskih cerkva. V 16. stoletju so
zgradili večjo cerkev z vhodno lopo, dogradili so poligonalno
zaključen prezbiterij, nanj prislonili zakristijo, ob severno
stranico vhodne lope pa zvonik. Arhivski dokumenti iz 18. stoletja
pričajo, da je imela cerkev tri oltarje: glavni je bil posvečen
Blaženi Devici Mariji, stranska pa sv. Valentinu in sv. Barnabi.
Glavna vrata so obrnjena proti zahodu.
Cerkev je bila dolga s prezbiterijem vred 15m, visoka
5m in široka 6m, ter zidana v gotskem slogu. Pod cerkvijo na južni
strani se vidijo razvaline precej velike zgradbe, nekdanjega
samostana. Tudi se še pozna, kje so bili vrtni nasadi. Nekoliko
nižje je sled vodnjaka. Vračanje s hriba zapazimo kmalu pod vrhom
kamnolom, kjer so dobivali prav lep, rdečkast marmor. Tu prične
vozna pot, ki so jo zgradili leta 1900 in konča v Št.Mavru.
Kdaj je bila cerkev in samostan sezidana, kateri
redovniki so živeli in kdaj naj bi bil samostan razpuščen, o vsem
tem ni nikakih pisanih podatkov. Ostane le ustno izročilo.
Najzgodnejši zapisi o cerkvi Sv. Valentina segajo v leto 1376
Razni viri navajajo; Czoernig, Rutar še
posebno Kocijančičeve zgodovinske črtice v škofijskem listu
„Folium periodicum“. V III. Letniku imenovanega lista z l.1878 se
omenja: „Notitia monasteriorum archidioeceseos Goritiensis“, v
katerem navaja samostane, ki so kdaj bili in so v škofiji, toda o
kakem samostanu pri Sv. Valentinu ni sledu. Med spisi farnega urada
ni ničesar. Morebiti bi se našlo kaj med spisi arhiva rodbine
Neuhaus, vse je bilo poslano vojvodi Blacas v Pariz, ko je bilo leta
1891
posestvo prodano. Ljudsko izročilo, ki se
prenaša iz roda v rod pa pravi, da so bili tukaj redovniki, katere
je preprosto ljudstvo imenovalo „eremite“. Vikar Josip Mašera iz
Podsabotina pa je bil mnenja, da so bili dominikanci. Pri opisu
razvalin se vidi zidovje podrtega poslopja pod cerkvijo in tudi
sledovi vrta in vodnjaka, ki se še poznajo. Na hribu so bivali
redovniki samo poleti, ko so prihajali romarji, pozimi so pa
stanovali v vasi Št. Maver, kjer so imeli „hospic“. Zato se
imenuje tisti del vasi še dandanes „farovž“. Ve se tudi še za
hišo, kjer so bivali. Po domače se pravi „pri Gaserju“. V izbi
je lesen strop. Tramovi so po starosti vsi črni, trdni kakor kamen
in posebno lepo in umetno izrezljani. Gotovo niso bili izdelani za
kmečko hišo. Poleg hiše je bilo še pred nedavnimi leti poslopje,
katero so imenovali „kora“. Stari gospodar je povedal, da je
našel pri podiranju „kore“ mnogo različnega orodja, katero pa
je vse dal predelati za domačo rabo. Do kdaj so bili ti redovniki v
Št. Mavru, tudi ni znano. Vsekakor so odšli pred letom 1754, ker
vemo, da je hodil pred ustanovitvijo duhovnije kaplan iz Solkana sem
maševat. Zelo verjetno je, da je bil tukaj le začasno nameščen
oddelek iz kakega goriškega samostana, ki se je po potrebi menjal
ter oskrboval Božjo službo pri Sv. Valentinu, kamor je zahajalo
mnogo romarjev. Po ustanovitvi duhovnije se je vršila vsa Božja
služba za duhovnike na gori. Šele leta 1786, so prepustili Neuhausi
svojo kapelo za javno uporabo.
O veliki starosti cerkve na hribu priča nam sledeče:
Nad vrati Venderminove hiše (št.39) je vzidana kamnita podoba
Matere Božje, katero so prinesli s hriba, ko so porušili cerkev.
Podoba, narejena surovo in nerodno v podobi reliefa, je prav
starinska. Ko so stanovali pred leti na Znarišču jezuiti, so
ponujali lastniku veliko denarja zanjo, a je ni hotel prodati. Njeno
starost so cenili na približno 600 let.
Cerkev so porušili v času
vladavine cesarja Jožefa II. Ko je le ta ukinil mesto čaščenja in
je bila opuščena, zaradi izbrisa so jo porušili leta 1796.
Cerkvene predmete so prodali na dražbi. Glavni oltar so prenesli v
cerkev Sv. Mavra (sedanji stranski oltar Sv. Valentina). Zvonova,
katera so prelili leta 1890, sta bila tudi poprej na hribu.
Posebno
izvrsten je bil večji; vlit v Benetkah za časa
Lutra. Imel je lepo doneč, srebrno čist glas. Pravijo, da je vlada
sklenila prodati zvonova v Bilje. Št. Maverci pa so ponoči potihoma
spavili oba od Sv. Valentina v vas, ju skrili, ter podtaknili svoja
dva mala zvončica na njih mesto. Tako je vlada prodala Biljencem ta
namesto onih. V zakristiji hranijo podobo Sv. Valentina, ki je bila
na velikem oltarju. Lepo in staro podobo Matere Božje, ki je za
sliko Sv. Mavra v velikem oltarju, so tudi prenesli s hriba. Tu je v
hrambi tudi lep srebrn križ umetno benečansko delo, ki je stalo 300
tolarjev. Veliki oltar v cerkvi Sv. Valentina je dala napraviti
rodbina Graben.
Gradivo zbral
Zoran Slejk