Tudi naša sončna in cvetoča Brda so nam dala zaslužne može. Prvi je naš pesnik Alojz Gradnik, veliko pa sta nam dala tudi domoljubna pesnika in pisatelja Ludvik Zorzut in Venceslav Belè. Bele se je rodil v Gradnem v Brdih 25. junija 1887, kjer je bil njegov oče nameščen kot učitelj. Pozneje je bil oče premeščen v Vipavsko dolino v Osek, kjer je bil za župnika France Franke in tukaj je našel Bele drugi dom in pozneje mu je bil Franke tudi dober prijatelj. Šolo je nadaljeval v Gorici in je začel zelo zgodaj pisateljevati.
V Gorici je prišel v stik z Jožo Lavrenčičem, Alojzijem Remcem, Petrom Butkovičem, Francetom Bevkom, Alojzijem Resom, Nartejem Velikonjo in se živahno udeleževal mladega književnega gibanja, dela, ki je prineslo dragocene sadove. Po končani gimnaziji se je odločil za duhovniški stan in kakor sam pravi » po brezmejnem svetu lepe resnice ». Ta leta so mu tekla v študiju bogoslovnih ved in književnosti » vesela leta cvetoče vigredi, ko je vsak cvet neskončno upanje ». Posvečen je bil 26 . julija 1911; novo mašo je pel v Oseku. Na prvo službeno mesto ga je škof poslal v Črniče in je bil pomočnik dekanu Ivanu Murovcu.
Z veliko ljubeznijo se je lotil dela z mladino, ki jo je zbiral okoli sebe. To mladino je učil igre in jo izobraževal z lepo knjigo ter s predavanji. Ko ga je škof leta 1913 poslal na novo službeno mesto v Podmelec, je hotel po večernicah skrivaj zapustiti vas, a fantje so nekaj zaslutili. Poslali so v zvonik dva fanta, ki naj bi takoj obvestila ko bi kaj zapazila.
Takoj ko sta zapazila da kaplan odhaja iz hiše, sta obvestila ostale in so tako vsi skupaj spremljali kaplana. Novo službeno mesto je bil Podmelec, ki je bila zelo razširjena fara. V tej fari je bil za župnika Ivan Kovačič, ki je bil priznan kot dober pridigar in zelo razgledan mož s katerim se je bilo lepo pogovarjati. Pri tem izobraženem in zelo natančnem predstojniku je ostal Bele dvajset mesecev in se je z vso dušo posvetil delu v prid vernega ljudstva.
V jeseni je nadškof Sedej poslal Beleta za vikarja na Ponikve. V tem lepem kraju, ne zeleni planoti med Idrijco in Bačo, lepih polj in gozdov je Bele deloval osem let. Veliko je imel dela pa tudi zadoščenja. Bili smo že v prvi svetovni vojni in je bila fronta prav blizu. Tudi Ponikve bi morali izprazniti, toda mladi in priljubljeni vikar, ki je zaradi ljubeznivega nastopa užival spoštovanje pri vojaških oblasteh, je prosil generala da Ponikve niso izpraznili.
Večkrat so granate letele na polja in so morale ženice zapustiti delo na polju. Ves ta čas je g. Bele držal skupaj mladino in gojil z njimi dramatski krožek in tako so uprizarjali igre in nastopili z deklamacijami in s petjem. Imel je mnogo zadoščenja za svoj trud pri tem delu, toda tudi marsikatero bridko uro je moral doživeti posebno zaradi tega, ko je bilo v teh letih mnogo pijančevanja in je skoraj vsaka hiša kuhala žganje in to strupeno pijačo dajala tudi otrokom. mnogo se je Bele trudil, da bi to hibo odpravil in se mu je precej tudi posrečilo.
Ponikve je Bele zelo vzljubil in je vložil mnogo truda tudi, da je cerkev olepšal. Pri cerkvi je postavil lep spomenik padlim faranom iz prva svetovne vojne. Vaščani so mu vso to skrb in delo, posebno v prid mladine vračali z ljubeznijo. Malo pred svojo smrtjo je pisal prijatelju Davidu Doktoriču v Argentino. »Najlepša leta sem preživel na Ponikvah«.
V aprilu leta 1922 je bil imenovan za dekana v Kanal; to je častno mesto, ki zahteva mnogo dela in tudi truda. Z vso ljubeznijo se je Bele lotil vsega tega dela. Olepšal je cerkev, z otroško veselostjo se je lotil zbirati umetniška dela za jaslice, ki so edinstvena v vsem okraju.
Močno je vzljubil Kanal, Sočo in svoj vrtiček kamor je z velikim trudom nanosil zemljo in si uredil lep vrtiček poln lepega cvetja katerega je tako ljubil.
Ko so ga po nekaj letih, ki jih je prebil v Kanalu, prišli iz Gorice prosit naj napravi vse korake da bi prišel v Gorico za stalnega kanonika, je smehljaje odgovoril: »Ne morem odtod, ker sem preveč dela in srca tu sem založil«.
Ko je prišel v Kanal, je rad prevzel uredništvo izdaj G.N.D. posebno koledarja. Postal je načelnik ožjega književnega odbora. Zasnoval je skupno s prijatelji Stankom Staničem, Filipom Trčeljem in Jankom Kraljem, podroben načrt izdaj Mohorjevih knjig.
Tako je uredil koledarje večjega formata za leto 1925, 1926 in 1927. Bil je mnenja, da mora
vsakoletni koledar prinašati tudi leposlovna dela. V Kanalu je skušal zajeti mladino za življenje s cerkvijo. Mnogo dobrega dela je posvetil Marijini družbi. Tudi fante je rad zbiral ter jih z veseljem učil in jih spodbujal: »Fantje, veseli bodite«.
Sredi tega vsestransko plodnega dela, ga je Bog poklical k sebi 19. decembra 1938. Pokopan je v Šempasu. Psevdonimi, katere je rabil pri svojem pisanju so bili: Štefan Levkos, Ponikavski, Antonov in Višnjeviški.
Tudi msgr. Bele bi lahko pred smrtjo rekel, kakor ruski mislec Vladimir Solovjev: »Težka so dela za Gospoda«. Prisluhnimo ljubeznivim in prijateljskim besedam pisatelja Franca Bevka, ko se spominja prijatelja Venčeslava Beleta v Dom in svet leta 1939.
»Bilo je štiri ali pet let pred svetovno vojno. Nekateri dijaki smo v opoldanskih urah radi zahajali v goriško semenišče, obiskat svoje znance in prijatelje. Tedaj je bilo, ko so mi nekega dne pokazali Beleta: »Ta je Štefan Levkos«.
To srečanje mi je bilo doživetje, saj nam je bila takrat že vsaka nova slovenska knjiga dogodek. Zanimal nas je vsak pojav v naših leposlovnih revijah. Posebno nova imena, ki so bila takrat v naši književnosti bolj redka, kot so dandanes. V tisti dobi, ko še nismo poznali nogometa in smo se v enaki meri navduševali za Meška kot za Cankarja, so nam bili pisatelji nekaka napol nadnaravna bitja, predmet odkritosrčnega oboževanja. Tega se ne sramujem priznati, bilo je lepo. Štefan Levkos, ki je tedaj svoje črtice in novele priobčeval v »Domu in svetu », je bil prvi pisatelj, ki sem ga osebno poznal. Še ga vidim v meglenih obrisih: s knjigo v roki se je sprehajal pod starim, temno zelenimi drevesi semeniškega vrta. Takrat in pozneje: isti prijazni, do dna izprašujoč, dokaj samozavestni pogled. A iz dna oči mu je gledalo tisto »nekaj«, kar je ostalo za vedno neizgovorjeno.
Od tistih dni je preteklo skoraj
trideset let. Koliko se je medtem spremenilo. Življenje, ki gre
svojo pot, mi vedno pogosteje nalaga dolžnost, da se od starih
znancev in prijateljev za vedno poslavljam s svojo jecljajočo besedo
(…).
Prostorna, hladna soba kanalskega
župnišča, ki je obširna, odmevajoča kakor kaka stara graščina.
Na mizi in na tleh kupi knjig, kakor da se je nekdo pravkar vselil in
jih še ni utegnil zložiti v omare. Tedaj me je že drugič –
prvič je bilo pri Resu – obšel občutek: ni jih tako zapuščenih
in nebogljenih reči, kot so knjige, ki jim je umrl lastnik. Zdi se,
da izgube vsak smoter in ceno, tako tesno so bile povezane z njegovo
osebnostjo. Pred menoj je ležal kup vezanih letnikov Doma in sveta.
Res, zvesti tovariš rajnega, je nemiren, kakor izgubljen blodil po
sobah, se mi zdaj pa zdaj približal, me povohal in znova odšel;
Listal sem, bral novele in črtice, ki jih je Bele vestno opremil z
nekaterimi opazkami. Bal se je, da mi bodo besede čisto tuje, kakor
da jih prvič berem. Že po prvih vrsticah, ob samem pogledu na tisk
in papir, me je znova obšel občutek svetle zanesenosti mladih let«.
Msgr. Venčeslav Bele je bil goreč v pravem pomenu besede in to na cerkvenem in literarnem polju. Svoja prva dela je objavljal v »Času«, kjer najdemo njegove študije o slogu pisatelja Cankarja z naslovom »Cankar in biblija« in to v letniku 1909. Naslednja leta je prišel na vprašanja, ki so takrat zanimala »Nekaj literarnega«. V istih letih je objavil zgodovinski opis »Ob grobu zadnjih Bourbonov«. Pod imenom Štefan Levkos je spisal črtico »Lola«, »Iz življenja vaškega norca«,«Svetonočni biseri«, »Ko je leto umiralo«, »Smrt in življenje«.
V prvih letih svetovne vojne leta 1917 je napisal črtico »Oče«. Po vojni je nastopil, skupno s sodelavci, ki so dopisovali v novo založbo Goriško Mohorjevo družbo. Ko je služboval na
Ponikvah je pod imenom Ponikovski spisal tragikomedijo, v dveh slikah z naslovom »Zvonovi in topovi«.
V prvih letnikih Mladike je v verzih napisal legendo »Detinsko blagovestje«, »dr. Anton Mahnič«, »iz nekdanjih dni za sedanje ljudi«, »Dantejeva jama pri Tolminu«,«Olepševalne rime pri Gregorčiču«,«Stari rokopis«
V koledarjih G.M.D. je objavljal zgodovinske dogodke iz življenja. Tako opisuje v koledarju 1926 ob sedemstoletnici smrti sv. Frančiška Asiškega. Isto tam je njegov članek, pod imenom Antonov »Smrekov vršiček«, kjer opisuje sončno in veselo življenje dveh mladih in srečnih zaljubljencev in njih poroko: »Njiju svatovski šopek je bil bel nageljček in za podlogo smrekov vršiček« zaključi svojo povest. V istem koledarju je njegov lep članek »Oj, rožica prekrasna stvar…«, kjer nam opeva to čudovito cvetko po narodni pesmi »Lepa je roža gartroža«. Pesem o tej čudoviti cvetki zaključi s pesnikom Paglieruzzijem, ki je spesnil v Gorici 18. januarja 1885 in jo zaključi tako:
V strahu srce se mi
zgane,
ko na tvojo zrem
obal-da kdaj na te ne plane
ven iz struge divji val!
V koledarju za leto 1927 so zelo
zanimivi zapiski »Iz mrtvaške knjige« - ko drobtinice iz
zgodovine kanalske župnije, kjer nam pove, da je najvišji dvorni
dekret z datumom 14. avgusta 1772 začel urejati zanemarjene razmere
pokopališč, ki so se takrat nahajale po večini okrog cerkve, ki so
bile skoraj vedno sredi vasi.Tako stanje je bilo tudi v Kanalu.
Takratni župnik Jožef Kompare je vse
to poročal v spomenici katero je poslal 20. decembra 1782 okrožni
prefekturi in je na tej podlagi začel sodnik dr. Andrej Franzon
izvajati svoje ukrepe. Precej časa so trajali ti boji in so se tem
odredbam upirali tudi duhovniki.Iz Gorice je okrožni glavar Pavel baron pl. Baselli poslal v Kanal 40 oboroženih mož, ki so kruto dirjali nad ubogim ljudstvom in jih prisilili, da so pristali na nove odredbe. S tem se je tudi spis župnika Kompareta zaključil.
Msgr. Venceslav Bele je v Jadranskem koledarju za leto 1924 v razpravi »Dva tolminska umetniška spomenika« prikazal – tudi s slikami – cerkvico sv. Justa v Koseču pri Drežnici, ki je iz prve polovice 16. stoletja in nato cerkev sv. Danijela v Volčah, ki je ena izmed najzanimivejših cerkvenih spomenikov na Tolminskem vendar je bila malo poznana. Nanjo je Bele opozoril dunajskega poročevalca prelata Karla Dreslerja in mu tudi izročil fotografije fresk s katerimi je bila cerkev poslikana in jih je ta označil za zelo važne in zanimive.
Med prvo svetovno vojno so vojaki prenočevali v tej cerkvici, kjer so imeli tudi hlev in so vse slike poškodovali.
Poslušajmo kaj pravi o teh slikah Venčeslav sam: »Zastopniki državne ustanove »Ufficio delle Belle arti« iz Trsta so svoj čas jim dal slike te cerkve, ki jih drugje niso mogli dobiti, z gotovostjo trdili, da se bodo skušali freske, ki so bile med vojsko zelo poškodovane in pobeljene, zopet odkriti in rešiti. Ker so že freske pri sv. Danijelu, katere so zaradi ne poznanja teh pri sv. Justu smatrali za najimenitnejše na Tolminskem, za vedno uničene, naj bi nam bile ohranjene in restavrirane vsaj te, ki so lepše. Vojska nam je itak za vedno uničila zelo veliko spomenikov, ki bi mogli nuditi bogato gradivo za tolmačenje umetniškega razvoja v naši domačiji. Velike zasluge ima pri tem msgr. Venceslav Bele, da so se tako zgodovinarji umetnosti začeli zanimati za te kraje in te znamenite spomenike.
Gradivo zbral Zoran Slejko
