„Nespametno ljudstvo, čemŭ-li tvoj stok?

   

Na delo! Ne nosi mi križemma rok!

  

  Povrni se sámo v prvótnost nazaj,

  

  in našlo povsodi prvotni boš raj!“

                            Sim. Gregorčič

500 letnica krilnega oltarja pri Sv. Križu vrh Kojskega

V nedeljo 19. Sept. 2015 smo bili vabljeni na slavje 500 letnice gotskega krilnega oltarja pri Sv. Križu v Kojskem. Prečudovito sončno vreme nas je spremljalo. Križev pot pri Sv. križu je bil prvo zbirno mesto. Romarji so prihajali iz furlanije, tržaške in  goriške pokrajine, veliko število briških romarjev, iz cele Slovenije, ter iz Francije, Avstrije in Hrvaške. Trije govorniki; duhovnik biljanske župnije g. Alojz Suban, duhovnik čepovanske župnije g. Adolf Šavelj in predstavnik kojščanske župnije g. Zoran Slejko so nas s pevci  peljali skozi križev pot vse tja do zadnje kapelice do cerkve Sv. križa. Ko smo prispeli na vrh nas je objel prijeten občutek. Množica ljudi je  valovala med briškimi brajdami z obrazov se je videlo, kako ljudje v tišini spremljajo pot križevega pota.

Pred vhodom nas je pričakal slavolok z napisom 1515 – 2015 in počasi smo vstopali do prireditvenega oltarja zunaj cerkve, kjer se je pripravljalo bogoslužje. Veter se je poigraval s prtom, ki je pokrival lep oltar zadnje večerje in liste Misala obračal kot da bi iskal pravo stran.

Uvodno besedo je podal domači župnik g. Jože Ipavec in povabil duhovnika Andreja Vovka  prof. zgodovine na Škofijski gimnaziji v Vipavi, da nam predstavi zgodovinski opis 500 letnih dogodkov, ki so zaznamovali dogajanja pri nas. Svet Križ, imenovan tudi Sveti Križ na Jézeru (je okrog njega več studencev), gotska cerkvica s trdnjavskim stolpom, nekdaj Tabor s petimi obrambnimi stolpi, trdnjavica proti Turkom in Benečanom, od katerih je le še eden ostal. Od srede XV. stoletja so začeli Turki redno napadati naše kraje. V tem času je nastopil Martin Luter, toda v Brdih niso kmetje bili dovzetni za novo vero, zato tudi ni kakih ostankov luteranstva. Narod je trpel pod vedno večjim bremenom, napadi, potresi, kuge, lakote, vojne posebno zadnjih I. in II. Svetovne vojne, ki sta bili uničujoči, pa vedno so ljudje zbrali dovolj poguma in se lotili popravila cerkve.

Nato je sledila sv. maša, ki jo je vodil upokojeni škof Metod Pirih z duhovniki:  g. Andrej Vovk, g. Jože Ipavec, g. Adolf Šavelj, g. Niko Rupnik in g. Alojz Suban, med mašo so sodelovali pevci kojščanske župnije.

G. škof nam je v pridigi predstavil pomen 500 letnih romanj  pri Sv. Križu. V cerkvi veliko govorimo o križu, še večkrat pa križ gledamo. Ob oltarju ali nad njim, na vsaki postaji križevega pota, na nagrobnikih na pokopališčih, ob poteh, kapelicah, križiščih in domovih pripet na verižico, na rožnem vencu in visi na stenah naših domov. Ker smo ga navajeni, ga ne opazimo več, ne slišimo besede o njem, čeprav hodimo mimo samih križev, ter se vsak dan pokrižamo. Svet danes boleha od pomanjkanja smisla za žrtev. Ali, kar je isto, za ljubezen, ki pozablja nase. Križ ostaja skrivnost. Nobeno razumsko razglabljanje ga ne bo  razložilo. Treba je preprosto tvegati in odpoved začeti živeti. Živeti za druge. Potem se nam bo brez možganskega napora razodelo, kako lepo je vzeti križ, pozabiti nase, odpovedati se sebi v korist drugim, sploh živeti tisto, čemur pravimo – ljubezen. To je najbolj osrečujoča zadeva – skozi gorečo grmado odpovedi. S križem na ramenih. Stopajoč za Jezusom. Sv. Križ je znamenje našega spreobrnjenja, dviganja k večnim vrednotam. Kako se ta skupni pohod mimo postaj križevega pota sklada z našim življenjem h končni postaji. Verski obredi, družba, nova spoznanja, veselo razpoloženje, to so okoliščine, ki so plemenitile duha in dvigale duhovno kulturo briškega človeka. Notranje pomirjen in duhovno okrepljen se je z novim upanjem veselo vračal med svoje brajde, v naravo, v življenje, z mnogimi križi napojeno, da bi zmagal.

Spomnil se je  vseh pokojnih, ki so skrbeli za to svetišče skozi stoletja , različnih težkih trenutkih, pomanjkanja, revščine in vojn, še živečih duhovnikov vključno z domačim župnikom Jožetom Ipavcem, »da sem ponosen na njihovo delo, ker to je res velika čast za našo koprsko škofijo«. Bog daj, da bi tudi današnji človek  v novih razmerah znal dvigniti pogled kvišku, da bi zaživela tudi kultura duha in tako plemenitila čutečo dušo, ki bi mogla z optimizmom gledati v bodočnost – v življenje.

Po končanem blagoslovu je škof še blagoslovil tri nove križe, ki se nahajajo zunaj cerkve ter vse obnovljene kapelice križevega pota, potem je sledilo darovanje ali ofer. Prijateljski stisk rok z g. škofom je dal vedeti, da smo brici hvaležni za njegov obisk in s podobico Sv. križa je vsak na svoj dom odnesel nekaj veličastnega.

Vsi sodelujoči smo bili povabljeni k domači briški kapljici in prigrizkom. Veselo in prijateljsko vzdušje se je nadaljevalo do poznih večernih ur, z obrazov si razbral, da so obiskovalci navdušeni in nikakor se nočejo od tega kraja posloviti, kot da te Sv. Križ noče izpustiti iz svojega objema.

Zoran Slejko

Kojsko 19. Sept. 2015

Jaslice

 

 

 

Utrinki razstave v Kojskem

 

 

 

 

                                                                        

 

 

BOŽIČNE  VOŠČILNICE

Božične voščilnice so lahko človeku v veselje in v breme. Lahko se veseliš, da vzdržuješ stike s starimi prijatelji po vsej domovini in tujini. Če pridemo do tega, da jih napišemo, lahko sporočimo prijateljem, kaj se je pri nas zgodilo novega. Prvo božično voščilnico je naredil leta 1843 sir Henry Cole, ustanovitelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu. Poslal jo je gospodu Johnu Horsleyu in imela je napis „ PREKIPAJOČE VESELJE“. Prikazovala je družino, ki praznuje Božič ter obdaruje reveže z oblekami in s hrano.

 

PODOBICE

Ti mali dokumenti, ki so velikega zgodovinskega, kulturnega in verskega pomena, nam prikazujejo veliko Božje potnih in tudi manj znanih svetišč.

Romar, ki je bil največkrat iz vrst preprostega ljudstva, se je vrnil domov okrepljen v svoji veri in poln vtisov iz tujega sveta. V popotni torbi pa je s seboj prinesel tudi posvečeno podobico, za spomin, za darilo sorodnikom in prijateljem in za varstvo pred nesrečami in boleznimi in so predstavljale: svetnike, bratovščine, jaslice....

Podobice so bile namreč pritaknjene k čudodelni podobi in so s tem po verovanju privzele tudi del čudodelne moči milostne podobe.

Pred požarom, tatvino in drugimi nadlogami so se skušali zavarovati s tem, da so jih lepili na hišna vrata, na vrata skednjev, kleti in hlevov, pa tudi na notranji strani skrinj in omar. Ker so preprosti ljudje verovali, da podobice izžarevajo zdravilno in varovalno moč, so si jih polagali na boleča mesta in jih dajali mrtvim v krsto.

 



  

BOŽIČ – praznik dobrote

Božič je po svoji vsebini praznik dobrote. Nebeški Oče nam je daroval svojega Sina. S tem je izrazilsvojo neizmerno ljubezen do ljudi. Stara navada je, da ljudje za razne praznike (rojstne dneve, godove, obletnice – pa tudi za Božič in Novo leto) obdarujemo. Darila naj bi bila izraz naše medsebojne ljubezni. Lahko so zelo skromna, pomembneje, da so dana iz srca. Zelo skromna oblika božičnega obdarovanja – z orehi in lešniki, ki so jih člani družine trli na sveti večer, čakajoč na polnočnico, je bila pri nas uveljavljena že pred dobrimi sto leti. Z božičnim praznikom je bila povezana darežljivost do revežev. Premožni so z njimi delili božične dobrote in jim tako pripravili bolj veselo praznovanje.

Lepa navada je, da družina povabi na božično kosilo revnega ali osamelega človeka.

 

BOŽIČNO DREVO

Za božično drevo izberemo jelko, brin ali bor, čeprav nekatere dežele izberejo druge vrste dreves. Včasih so namesto drevesa uporabljali zimzelenove veje, ki so jih obešali po hiši po vseh prostorih tudi pri živini. Zimzelene iglice v globoki zimi predstavljajo dokaz večnega življenja. Ostra, jasna oblika debla poudarja pokončnost in navpičnost, vodoravna razrast vej pa nam omogoča začutiti obliko križa.
Okraski božičnega drevesa naj ne bi bili pretirani in naj izražajo simbolnost drevesa. Zgodnji okraski so bili jabolka, rože iz papirja, piškoti. Jabolka spominjajo na rajsko drevo. Sveče so na božično drevo dodali kasneje. Danes si težko predstavljamo božično drevo brez lučk. Luč je ljubezen ali ljubezen je luč, je nekoč dejal C. Morgenstern. Skrivnost luči je opisana v tem stavku. Marsikaj lahko preberemo in se naučimo o svetlobi, ampak očitno je, da so lučke na božičnem drevesu izraz božje ljubezni, ki se pojavlja v Kristusu na zemlji in priteka v nas vsako leto znova o Božiču.
Ljudje, ki smatrajo advent za čas priprave in ne praznovanj, doživljajo Božič z otroki kot notranjo izpolnitev. Tako kot seme postopoma nabreka do točke, kose razpoči in vzkali, tako ljudje lahko izkusijo notranje brstenje, občutek, da je v njih nekaj kot motiv za življenje.

 

  

 

BOŽIČNE PESMI

Ob misli na Božič vstane pred našimi očmi

podoba zimske pokrajine z zasneženo cesto, po kateri gre sprevod kolednikov, ki so k hiši prinašali blagoslov za novo leto.

Najstarejše božične kolednice so bile po vsebini oznanilo božičnega dogodka. Iz teh so nastale božične pesmi, ki jih pojemo v cerkvi in doma ter so za pravo doživljanje Božiča nepogrešljive.

Božične pesmi poznajo vsi narodi. Angleži imajo zelo bogate božične pesmi, nekatere stare tudi več sto let.

 

 

 
 

   

 
 

                     

           Župnija Kojsko – Goriška Brda

                            vabi na razstavo

       BOŽIČ – praznik dobrote

                         v prostorih župnišča

                                          razstava bo odprta 

                                        od 22. decembra 2013,
                                          do 6. januarja 2014

             Odprtje in blagoslov razstave: 22. decembra 2013 ob 12 uri

           Obiskovalci si boste lahko ogledali bogato paleto čudovitih
Božičnih izdelkov ( podobice, voščilnice, slike, knjige, pesmi, recepti,     običaji, dekoracije, angelčki, prtički, darila, Božična drevesca, misli-citati, venčki in jaslice).
         Namen razstave je prikazati pestrost in žlahtnost ustvarjalnosti
                       in bogatih osebnih zbirk posameznikov.
       

Mengore

Mengorski Materi

Bodi pozdravljena, bodi češčena,
Mati Marija z Mengorske gore!
K tebi prihajamo s prošnjo gorečo,
da nam pri Bogu sprosiš podpore.

Mi vsi smo grešniki. Ti si pa sveta,
Mati Marija z Mengorske gore!
Srčno Te prosimo, da nam izprosiš
milost resnične, prave pokore!

V srcih nam strast divja. Ti si pa čista,
Mati Marija z Mengorske gore!
Prosimo, umiri nam srca viharna
in potolaži v duši razdore.

Zemlja nas vleče k tlom. Ti si v nebesih,
Mati Marija z Mengorske gore!
Dvigni nam do nebes duše posvetne,
v srcupotrdi svete nam vzore.

Mi smo le reveži, Ti si mogočna,
Mati Marija z Mengorske gore!
Nikdar še ni bilo slišati tega,
da bi pustila nas Ti brez podpore.

Najbolj Te prosimo, sveta Devica,
Mati Marija z Mengorske gore,
da nas pripelješ vse po bridki smrti
k sebi v nebesa med angelske zbore!

                                                           O Marija brez madeža
                              prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.

                                                     VRHOVLJE pri KOJSKEM

Mali šmaren - rojstvo Device Marije

VENDIMNŠCA

V nedeljo, 8. septembra 2013, ob 16. uri,

Vas vabimo na

slovesnost 350 – letnice

božjepotne cerkve „Device Marije“

na Vrhovlju pri Kojskem.

Sv. mašo bo daroval

mag. Božo Rustja

odgovorni urednik revije Ognjišče

sodeloval bo mešani pevski zbor

Mirko Špacapan iz Podgore,

pod taktirko

Petra Piriha