Vinko Vodopivec

Glasbeni Čedermac  ob 60 letnici smrti

Pesem je Slovence povezovala že skozi zgodovino. Vedno znova se je porajala in donela iz številnih slovenskih grl. Eden najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih skladateljev, hkrati pa tudi eden najbolj zaslužnih za ohranjanje slovenske pesmi in besede, zlasti na Primorskem, je bil Vinko Vodopivec.

Rodil se je 16. januarja 1878 v Ročinju na Goriškem. Njegov oče Vincenc je bil učitelj in organist, doma iz Kamenj na Vipavskem, mati Antonija Makarovič je bila s Svete Gore. Vinko je bil njun prvi otrok. V osemnajstih letih se jima je rodilo še deset otrok. Vinko Vodopivec se je kasneje rad pošalil, da je bil njegov oče moder: ker so se pisali Vodopivec, mu je dal ime Vinko! Zaradi očetove službe se je družina leta 1881 preselila v Podgoro. Tam je Vinko obiskoval ljudsko šolo. Pogosto je opazoval svojega očeta pri igranju na orgle ali harmonij. Nekoč, ko očeta ni bilo doma, je poiskal ključ, odklenil harmonij ter izvabil iz njega melodijo Na planincah. Odtlej je pogosto skrivaj poigraval na orgle. Nekoč ga je oče zalotil pri tem opravilu, vendar ni bil jezen, prinesel mu je vadnico in mu pokazal note. Z dvanajstim letom je mali Vinko že gladko igral in v Podgori spremljal cerkveno petje.

Oče je spoznal njegovo nadarjenost in ga poslal v gimnazijo v Gorico. Stanoval je v dijaškem semenišču, kjer so se dijaki aktivno udejstvovali tudi na glasbenem področju. Vinko se je začel učiti violino. Od leta 1891 je bil ravnatelj semenišča dr. Anton Mahnič, ki je bil navdušen tudi za glasbo.
Gimnazijska leta so Vinku kar hitro minevala. Lotil se je celo komponiranja, čeprav mu je manjkalo znanja o harmoniji in kontrapunktu. Njegova prva skladba Večer, na besedilo Josipa Stritarja, je nastala v Podgori 28. junija 1893, ko je bil Vinko tretješolec, torej star petnajst let. Čeprav gre le za začetniško delo, je v skladbi čutiti toplino in melodioznost, ki sta značilni za poznejša Vodopivčeva dela.
Po maturi leta 1898 je stopil v bogoslovje, študiral je v letih 1898–1902, posvečen pa je bil v tretjem letniku. V vseh njegovih spričevalih zasledimo, da je študiral »diligentissime«,– zelo dobro. V bogoslovju je vodil tudi zborovsko petje in opravljal službo organista. Njegova sošolca sta bila župnik Jakob Ukmar in kasnejši beograjski nadškof Josip Ujčič. Z obema je ohranil stike do smrti.
Idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem

Novo mašo je zapel 21. julija 1901 v Grgarju, kamor se je njegova družina medtem preselila. Nato je končal še četrti letnik študija. Jeseni 1902 je svojo prvo kaplansko službo dobil v očetovi rojstni vasi, Kamnje na Vipavskem. Ustanovil je mešani pevski zbor in tamburaški orkester.

V ta leta sežejo začetki njegovega glasbenega ustvarjanja. Leta 1901 je poslal prvi članek o nekaterih zmotah

cerkvene glasbe v revijo Cerkveni glasbenik. Naslednje leto je bila v isti reviji že objavljena njegova prva tiskana cerkvena skladba O salutaris hostia. Prvi se je nanjo odzval goriški skladatelj Danilo Fajgelj. Opozoril ga je na bistvene napake. V naslednjih letih je Fajgelj, vse do svoje smrti l. 1908, postal Vodopivčev mentor in učitelj kontrapunkta in harmonije.

Vipavsko vasico Kamnje je Vodopivec zapustil v januarju 1906. Za dobro leto in pol je dobil novo službo in postal kaplan v Črničah. Tu je za mešani zbor napisal skladbo Sijaj, sijaj lunica, ki jo je leta 1906 objavil v reviji Novi akordi. To je bila njegova prva objavljena posvetna skladba. Tudi v Črničah je ustanovil in vodil mešani pevski zbor in se včlanil v tamburaški orkester.

Septembra 1907 je Vodopivec dobil dekret za Kromberk. Župnija je obsegala še Loke, Ajševico, Damber in Grčno. Vodopivec je moral skrbeti za štiri cerkve, kar mu je včasih zaradi majhne postave in zdravstvenih težav z nogo predstavljalo velik napor in mu povzročalo velike preglavice. Kljub temu je bil idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem. V Kromberku je takoj po prihodu ustanovil Slovensko kulturno izobraževalno društvo, v katerem so bili ženski, moški in mešani zbor, dramsko društvo in tamburaški zbor. V Lokah je ustanovil pihalni orkester. Leta 1909 je pri Katoliški bukvarni v Ljubljani izdal zbirko Moški zbori. Gojmir Krek je napisal zelo ostro kritiko v Novih akordih.
Vodopivca Krekova kritika ni potrla, saj je že naslednje leto 1910 izdal spevoigro Kovačev študent na besedilo podmelškega župnika Ivana Kovačiča. Skladba je bila pri občinstvu toplo sprejeta. Krek pa je med drugim zapisal: »Avtor si ne želi umetnostne slave /…/ Z umetnostjo nima cela reč ničesar opraviti.«
Ko je bil leta 1927 Kovačev študent ponatisnjen, ga je dr. Kimovec ocenil nekoliko drugače: »Vodopivec je po svojem značaju skladatelj, ki zadene tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni. Zato ni čuda, če je njegova spevoigra zmagoslavno obhodila vso Slovenijo. Prepričani smo, da njenih potov še ni konec. Hvalevredno je zlasti to, da v skladbi ni banalnih stvari.«

Sooblikovalec kulturne pomladi

Leta 1914 se je svet spremenil v vojno prizorišče. Leto kasneje so bili v podobni vlogi tudi naši kraji. V dolini reke Soče se je odprla soška fronta. Kromberk ji je bil zelo blizu, zato so izselili tudi prebivalce tega kraja. Vinko Vodopivec je vztrajal v župnišču, dokler ni vanj priletela granata. Takrat je tudi sam moral v pregnanstvo. Dodeljen je bil župniji Cerknica, ki je potrebovala dobrega organista. Vaške pevke, pa tudi župnik so sprva močno dvomili v sposobnosti tega na videz nerodnega duhovnika. Ko so orgle pri nedeljski maši zadonele kot že dolgo ne, pa so se prepričale v Vodopivčevo nadarjenost. Prav v pregnanstvu v Cerknici je ob poslušanju Žabjega regljanja v poletnih večerih na Stritarjevo besedilo nastala njegova že skoraj ponarodela Žabja svatba.

Po končani prvi svetovni vojni je Primorska ostala pod Italijo. Vinko se je vrnil v porušeni Kromberk ter takoj začel obnavljanje cerkve in župnišča. Nadškof Sedej mu je zaupal v oskrbo župnijo sv. Vida na Placuti v Gorici. Imenoval ga je tudi za duhovnega svetnika ter ga vnovič potrdil kot kolavdatorja novih orgel. Primorska je doživljala razcvet, ne le na gospodarskem področju, v pokrajini se je razcvetela tudi prava kulturna pomlad. Nastajala so prosvetna društva, pevski zbori in dramske skupine. Vodopivca so pevovodje in drugi kar zasipali s prošnjami za nove skladbe.
Vodopivec je razumel poslanstvo časa tudi takrat, ko je fašizem sklenil zatreti in izbrisati slovensko ljudstvo na Primorskem. Cerkev je tedaj ostala edino zatočišče slovenske besede in slovenske pesmi. Z vsemi silami se je vrgel na delo in navezal stike z raznimi skladatelji po Sloveniji in začel zbirati cerkvene in nabožne pesmi. Tudi sam je neprenehoma ustvarjal. Najprej je v samozaložbi izdal zbirko šestnajstih evharističnih pesmi z naslovom Kristusu Kralju (1926) in zbirko dvanajstih Marijinih pesmi Kraljici Svetogorski. Prosvetna zveza, ki je takrat še delovala, mu je istega leta izdala kitico narodnih napevov Rožmarin in Himno v čast sv. Frančišku, Katoliška knjigarna pa zbirko Poljske rože.
V Gorici je Vodopivec našel pridne pomočnike. Njegov mentor prof. Emil Komel in prof. Jožko Bratuž sta mu zvesto pomagala pri sestavljanju pesmaric, tako da so v najhujših letih raznarodovanja nastale štiri dragocene pesmarice: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Svete pesmice (1932) in Zdrava Marija (1933). Založila jih je Goriška Mohorjeva družba, ki se je borila za svoj obstanek.

Vodopivec je postal pravi Čedermac na glasbenem polju. Največkrat je za kritiko svojih del poprosil prof. Emila Komela ali Stanka Premrla.

»Marijin« skladatelj

Leto za letom so prihajale na dan nove zbirke pesmi. Leta 1930 je izdal 20 obhajilnih in blagoslovnih pesmi za moški zbor, leta 1932 zbirko Laudate Dominum (mašne pesmi za moški zbor) in zbirko Cantate Domino (postne in velikonočne pasmi za moški zbor). Obe zbirki sta doživeli ponatis. Vse to je izhajalo v samozaložbi.

Pozneje so Vodopivčeve zbirke izhajale v Ljubljani. Leta 1937 je na besedilo pisatelja Meška izšla slovenska maša Vsi blaženi nebeščani, leta 1938 deset pesmi v čast presvetem Srcu Jezusovemu, leta 1939 devet blagoslovnih pesmi in leta 1942 osem mašnih pesmi.

Ko je naše ljudstvo ječalo pod fašizmom, se je kot v turških časih zatekalo v Marijina svetišča. Tam so v molitvi in pesmi prosili Marijo za pomoč. Vodopivec je napisal veliko Marijinih pesmi (okrog sto), deset lavretanskih litanij za mešani zbor, trideset ljudskih napevov za lavretanske litanije in ene za moški zbor.
Za slovesnejše priložnosti je pisal latinske maše in razne priložnostne pesmi: novomašne, poročne, godovne, za farne zavetnike, nove župnike itd. Orkestralne skladbe za tamburice in godala je pošiljal Hrvatom v Zagreb in Novi Sad ter za Radio Ljubljana. Leta 1935 ga je Anton Dolinar za Radio Ljubljana prosil, naj mu za radijsko oddajo pošlje svoj življenjepis in seznam svojih del. Naštel je 492 skladb, 279 tiskanih in 213 v rokopisu. Na kopijo, ki jo je hranil doma, je 4. februarja 1939 pripisal: »Vseh skladb bo do konca 1938 okoli 1000 ali pa še čez«. V seznamu, ki ga je Vodopivec napravil leta 1935 in mu dal naslov Vincencii Vodopivcii Opera omnia – Elenchus je po letnicah razporedil svoje skladbe, in sicer od leta 1909 do 1935. Med rokopisi omenja sto preludijev za orgle, deset orkestralnih skladb za Radio Ljubljana, 25 rokopisov za Ščeka, 25 rokopisov s. Dolorosi in 50 drugih priložnostnih skladb. Ves njegov opus obsega 1218 del, je v cerkveni glasbi, vendar ta seznam še zmeraj ni popoln, saj je pogrešanih okoli 300 skladb, za katere so naslovi znani, so verjetno v zasebnih zbirkah.

Na strani primorskega ljudstva

Po letu 1935 pa se nam je začel Vodopivec na poseben način odkrivati kot duhovnik in umetnik. Zapustil nam je dragocen zaklad ne le v notah in melodijah, ampak tudi v svojih zapiskih. In teh ni malo. Osem beležnic Agenda ecclesiastica (format 9 x 14) je ostalo v njegovi miznici.

Življenje ga je vedno znova preizkušalo. Leta 1937 je za posledicami fašističnega nasilja umrl njegov prijatelj skladatelj Lojze Bratuž. Njegova smrt je globoko pretresla prebivalce Goriške. Vodopivec se je zato še bolj navezal na Lojzetovega brata Jožka ter na Lojzetovo ženo Ljubko Šorli, ki je napisala marsikatero besedilo njegovih skladb. Leta 1938 je v Kanalu umrl pisec številnih besedil za njegove skladbe in prijatelj, ki mu je vedno priskočil na pomoč – Venceslav Belé. Tudi njegova smrt ga je globoko pretresla. Leta 1944 je umrl še njegov zadnji dober prijatelj Jožko Bratuž.
Tudi v veliki preizkušnji druge svetovne vojne je Vodopivec zvesto stal na strani svojega ljudstva. Še naprej je skušal s pesmijo spodbujati in povezovati Slovence, zlasti Primorce. Napisal je nekaj pesmi za partizanske odseke oz. njihove kulturne skupine.

Leta 1951 je obhajal zlato mašo. Voščila so prihajala z vseh strani. Prijatelj Joža Lovrenčič mu je napisal pesem v latinščini.

Apostolski administrator dr. Mihael Toroš mu je čestital in ga povabil k sodelovanju pri nastajanju verskega štirinajstdnevnika Družina. Vinko Vodopivec je povabilo z veseljem sprejel in postal odgovorni urednik Družine, (1 št. 7. maja 1952), sprva samo za Goriško, a se je kmalu razvil v tednik za vso Slovenijo).

Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v vipavski bolnišnici. Pokopali so ga pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku. Na pogrebu je pelo 18 zborov, igrale so tri godbe, kolona pogrebcev je bila dolga okoli dva kilometra. Ljudje so v solzah peli kot zamaknjeni …


Pripravil Zoran Slejko

Vrhovlje, prva omemba kraja pred 660 leti

Sferchogla, Vercholia, Verculia, Vercoglium, Verhulium, Vrhovlje pri Kojskem

Trgatev je za vinogradnika najbolj vesel letni čas. Veliko slovenskih pesnikov je vinsko trto, našo najlepšo in najdražjo rožico, opevalo v svojih pesmih, znašla pa se je tudi v slovenski himni. V klimatsko ugodnem predelu slovenskega podeželja ni hiše, ob kateri njen gospodar ne bi zasadil vsaj enega trsa. Ker je slovenska zemlja razdeljena na različna podnebna področja, se trgatev ne opravlja povsod ob istem času, razlika dosega tudi več kot mesec dni.

V Beneški Sloveniji je trgatev, bendima, okoli 8. septembra.
Starodavna cerkvica z oltarjem Bandimice stoji v kraju Bergagnacco pri Št. Lenartu v Slovenski Benečiji. Znamenit in od ljudstva obiskovan je bil oltar Matere Božje »bandimice«. Slika je predstavljala Mater Božjo in Božje Dete, ki držita v rokah žitni klas in grozd. Oltar in ime bendimske ali bandimske, to je trgatvene ali vinske Matere Božje je nekaj svojskega, česar ne zasledimo v drugih krajih.
V Brdih sv. meho ali Mihael odpira klet in vendimo.
Tako pravi tudi pesem:

Mi gramo čez Vrhuje,
je zrelo že gruzduje.
Mi gramo čez Kozano,
je pituno in rano.
Mi gramo čez Bijano,
gruzduje je pobrano.
Mi gramo čez Oslavje,
in pijemo na zdravje.

Že leta 1888 je starešinstvo Šmartno – Kojščanske županije sklenilo, da se trgatev začne 8. oktobra. Ker pa je županija sumila da bodo kmetje vsevprek prodajali grozdje je izdala odlok za prekršek pri prodaji grozdja s plačilom kazni. Ker pa se je trgatev že začela v goranjih Brdih so pohiteli in izkoristili praznik na Vrhovlju. Prebran je bil 8. septembra na praznik rojstva Marije na Vrhovlju. Zato izhaja ime Vndimršca prav iz tega datuma in pomeni: Vndu, vndi se je v starem narečju reklo posoda, mršca, pa mečkanje grozdja.

Običaj iz pred 60 let pa je bil, da so vsem sodelujočim pevcem, ki so prišli od daleč na Vrhovlje dali v zahvalo roč grozdja.

Prva omemba, ki se nanaša na naš kraj »Vrhovlje« v pisani obliki je iz Čedajskega urbarja:
to je bilo 12. aprila leta 1348 je Jurius Mauri de Vercholia zastavil vinograd.
To je bilo pred 660 leti.
Prvo napisano ime Sferchogla, Vercholia, Verculia, Vercoglium, Verhulium, Vrhovlje pri Kojskem nosi ime po vrhu, vrh-ulje.
Verculia se zasledi v mapnih zemljevidih iz leta 1772 in 1812, ki nam kaže tudi hiše, ki so jih prišleki postavljali ob vodnih izvirih.
V Vatikanskem arhivu se nahajajo naslednjo podatki o goriški nadškofiji:
Vrhovlje, Brestje, Gonjače in Dobrovo so leta 1648 spadale pod jurisdikcijo grofov Colloredo.
Naslednji vizitacijski zapisnik goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije iz leta 1750 za časa grofa Attemsa navaja:
Na Vrhovlju živi 36 družin, to je 200 ljudi, naš župnik je Matteo Boltar.
Po odhodu Francozov je grof Saurau na dunajskem zboru začrtal nove meje leta 1814 so pod goriško – beneško mejo pripadali sledeči kraji: v Brdih Senik, Mernik, Škrljevo, Brdice in Vrhovlje.
Čeprav so bile vizitacije namenjene predvsem cerkvenim zadevam in verskemu življenju je v zapisnikih mogoče najti podatke o demografskem stanju, o gospodarstvu in kmetijstvu, o družbenih vprašanjih ipd.
O zapiskih, ki jih je še ogromno in pričevanjih že pokojnih ljudi, pa kdaj drugič.

Pripravil Zoran Slejko

Marjan Kožlin - biseromašnik

Msgr. Marjan Kožlin se je poslovil v starosti 89 let

Biljana v Goriških Brdih

je v nedeljo popoldan 5. oktobra 2008 s slavolokom veselo pričakala vaščana biseromašnika g. Marjana Kožlina. Cerkev je bila prepolna za vse ljudi, zato so nekateri ostali zunaj. Sv. mašo je vodil biseromašnik Marjan Kožlin ob prepevanju cerkvenega zbora in sodelovanju sobratov. Med sošolci ni bilo nobenega živečega ampak le dva njegova letnika Franc Govekar in Milan Sirk, briški duhovniki: Janez Lapajne, Emil Kramar, Jože Ipavec in domači župnik Alojzij Kržišnik, ki je biseromašnika pred sv. mašo pozdravil, ter mlajši domačin Sašo Mugerli, bratranec pater Anton Jerman, Jožko Kragelj in dekan Aleš Rupnik.

Brda so mu poklonila umetniško sliko Biljanske cerkve z zvonikom. Po maši je sledilo veselo razpoloženje z briško kapljico za vse zunaj cerkve, ki so se želeli osebno srečati z slavljencem.

Župnik iz Vipolž v Brdih letos praznuje 60 let mašništva.
Gospod Marjan Kožlin je bil rojen leta 1926 v obrtniški »Žnidarjevi« družini v Biljani.
V družini je bilo rojenih osem otrok, dva brata in šest sester. Ena od sester je postala redovnica, brat pa je umrl star komaj 11 let.
Leta 1936 se je kot desetleten deček učil pri učiteljici v Hruševlju in za počitnice pri duhovniku Edku Ferjančiču v Šlovrencu. To je bila krajša pripravljalnica nato je odšel na šolanje v malo semenišče v Gorico.
Med 2. svetovno vojno je bil s sošolci premeščen v furlanski Videm, kjer je spoznal tudi duhovnike iz Beneške Slovenije. V času vojne se je uspešno rešil iz nevarnih razmer. Avgusta 1944 so ga mobilizirali partizani, vendar ni šel na bojišče, ker ga je duhovnik Edko Ferjančič skupaj s še enim briškim bogoslovcem imenoval za osebnega kurirja. Po vojni se je spet vrnil v bogoslovje v Gorici in pred priključitvijo Primorske leta 1947 je odšel v Ljubljano, z 22 leti in pol je dočakal posvetitev. V Vatikan je poslal prošnjo za spregled »pomanjkanje let« in je bil 26. septembra 1948 posvečen v duhovnika.

Novo mašo je pel 3. oktobra 1948 v cerkvi sv. nadangela Mihaela v Biljani.
»V soboto 2. oktobra 1948, sem iz Vrtojbe, kjer sem pri g. Godniču preživel teden med posvečenjem in prvo slovesno novo mašo, prišel z vlakom v Plave. Na postaji me je čakal s konjem in »karoco« Obljubkov Stojan, da me pelje v Biljano. Kar nerodno mi je bilo, ko sem se znašel v središču pozornosti.

Biljana je bila praznično okrašena, ko sem med veselim pritrkovanjem stopil pred cerkev, kjer mi je župnik g. Tone Krapež prvi izrekel dobrodošlico. V cerkvi so sledile pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Po večerji sva se z g. Kragljem sprehajala ob cerkvi, na koru pa so pevci vadili mašo ob spremljavi orkestra pod vodstvom organista Ignaca Kožlina. Jaz sem se umaknil v župnišče, da se malo odpočijem: bil sem zares utrujen.
Ne dolgo potem se sliši par strelov, neko vpitje, nekaj škripanja… Kmalu pa prileti g. Kragelj povedat: »Prton (slavolok) so podrli«. Kaj narediti? Fantje, ki so pripravljali potrebno za drugi dan, so predlagali: »Ga bomo spet postavili«. G. Kragelj in Krapež pa sta bila mnenja, naj ostane podrt. »Naj bo priča kulture, ljudske oblasti«. In tako je ostalo.
Drugi dan so vsi ljudje in sprevod svatov in duhovnikov stopili v slovesno okrašeno cerkev čez podrti »porton«. To je bil uvod v moje duhovniško življenje. Če je kdo še živ od tistih »junakov«, verjetno ga je še sedaj sram takega podviga.
»Mogočne je vrgel s prestola…«, je ugotovila že Devica Marija. In to se vedno ponavlja v zgodovini Cerkve. Cerkev je nepremagljiva!« Je povedal biseromašnik g. Marjan Kožlin.
Na novi maši mu je govoril največji prijatelj znan primorski duhovnik in pisatelj g. Jožko Kragelj, ta stik sta ohranila do današnjih dni, saj je g. Kragelj sodeloval pri vseh obletnicah z pesmi in nagovori.
Imenovan je bil za kaplana v Cerknem in župnijskega upravitelja v Novakih. Že ob nastopu službe v Cerknem so se začeli politični pritiski. Tedaj je stanoval v Cerknem in urejal župnišče v Novakih. Nasploh je bil ves čas praktičen in sam svoj mojster. V Novakih je ustanovil kar štiri pevske zbore in dve mladi pevki naučil orglanja. Tedaj v cerkvi niso imeli organista. Poleg vsega drugega je ljudem popravljal tudi ure.
Leta 1966 je dobil dekret za župnijo Podmelec in Roče, kjer je ostal do leta 1980. Takrat je bil spet premeščen v župnijo Šempas in ostal dolgih 20 let. Sedaj pa uživa zaslužen pokoj v župniji Vipolže in oskrbuje še župnijo Medana, vesel pa je vsakega obiska.

O Bog, učil si me od moje
mladosti, tudi v starosti
me ne zapusti. ( Ps 17, 17 )

Spominja se, da je med služenjem vojaškega roka v Makedoniji leta 1952 oficir tedanje JLA svetoval, naj čimprej zamenja službo, ker sicer prav kmalu ne bo imel kaj delati v socialistični družbi.
G. Marjan Kožlin se s pisano besedo oglašuje v Briškem časniku, sodeluje na vseh področjih, širi poznanstva in želi, da bi briške vasi postale kulturno in vsestransko spet tako živahne, kot so bile pred 2. svetovno vojno.

Sveti Duh darove svoje
siplje naj na delo Tvoje,
da zaslužil boš nebesa,
ko prišel bo čas slovesa.

Pripravil Zoran Slejko