Vinko Vodopivec

Glasbeni Čedermac  ob 60 letnici smrti

Pesem je Slovence povezovala že skozi zgodovino. Vedno znova se je porajala in donela iz številnih slovenskih grl. Eden najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih skladateljev, hkrati pa tudi eden najbolj zaslužnih za ohranjanje slovenske pesmi in besede, zlasti na Primorskem, je bil Vinko Vodopivec.

Rodil se je 16. januarja 1878 v Ročinju na Goriškem. Njegov oče Vincenc je bil učitelj in organist, doma iz Kamenj na Vipavskem, mati Antonija Makarovič je bila s Svete Gore. Vinko je bil njun prvi otrok. V osemnajstih letih se jima je rodilo še deset otrok. Vinko Vodopivec se je kasneje rad pošalil, da je bil njegov oče moder: ker so se pisali Vodopivec, mu je dal ime Vinko! Zaradi očetove službe se je družina leta 1881 preselila v Podgoro. Tam je Vinko obiskoval ljudsko šolo. Pogosto je opazoval svojega očeta pri igranju na orgle ali harmonij. Nekoč, ko očeta ni bilo doma, je poiskal ključ, odklenil harmonij ter izvabil iz njega melodijo Na planincah. Odtlej je pogosto skrivaj poigraval na orgle. Nekoč ga je oče zalotil pri tem opravilu, vendar ni bil jezen, prinesel mu je vadnico in mu pokazal note. Z dvanajstim letom je mali Vinko že gladko igral in v Podgori spremljal cerkveno petje.

Oče je spoznal njegovo nadarjenost in ga poslal v gimnazijo v Gorico. Stanoval je v dijaškem semenišču, kjer so se dijaki aktivno udejstvovali tudi na glasbenem področju. Vinko se je začel učiti violino. Od leta 1891 je bil ravnatelj semenišča dr. Anton Mahnič, ki je bil navdušen tudi za glasbo.
Gimnazijska leta so Vinku kar hitro minevala. Lotil se je celo komponiranja, čeprav mu je manjkalo znanja o harmoniji in kontrapunktu. Njegova prva skladba Večer, na besedilo Josipa Stritarja, je nastala v Podgori 28. junija 1893, ko je bil Vinko tretješolec, torej star petnajst let. Čeprav gre le za začetniško delo, je v skladbi čutiti toplino in melodioznost, ki sta značilni za poznejša Vodopivčeva dela.
Po maturi leta 1898 je stopil v bogoslovje, študiral je v letih 1898–1902, posvečen pa je bil v tretjem letniku. V vseh njegovih spričevalih zasledimo, da je študiral »diligentissime«,– zelo dobro. V bogoslovju je vodil tudi zborovsko petje in opravljal službo organista. Njegova sošolca sta bila župnik Jakob Ukmar in kasnejši beograjski nadškof Josip Ujčič. Z obema je ohranil stike do smrti.
Idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem

Novo mašo je zapel 21. julija 1901 v Grgarju, kamor se je njegova družina medtem preselila. Nato je končal še četrti letnik študija. Jeseni 1902 je svojo prvo kaplansko službo dobil v očetovi rojstni vasi, Kamnje na Vipavskem. Ustanovil je mešani pevski zbor in tamburaški orkester.

V ta leta sežejo začetki njegovega glasbenega ustvarjanja. Leta 1901 je poslal prvi članek o nekaterih zmotah

cerkvene glasbe v revijo Cerkveni glasbenik. Naslednje leto je bila v isti reviji že objavljena njegova prva tiskana cerkvena skladba O salutaris hostia. Prvi se je nanjo odzval goriški skladatelj Danilo Fajgelj. Opozoril ga je na bistvene napake. V naslednjih letih je Fajgelj, vse do svoje smrti l. 1908, postal Vodopivčev mentor in učitelj kontrapunkta in harmonije.

Vipavsko vasico Kamnje je Vodopivec zapustil v januarju 1906. Za dobro leto in pol je dobil novo službo in postal kaplan v Črničah. Tu je za mešani zbor napisal skladbo Sijaj, sijaj lunica, ki jo je leta 1906 objavil v reviji Novi akordi. To je bila njegova prva objavljena posvetna skladba. Tudi v Črničah je ustanovil in vodil mešani pevski zbor in se včlanil v tamburaški orkester.

Septembra 1907 je Vodopivec dobil dekret za Kromberk. Župnija je obsegala še Loke, Ajševico, Damber in Grčno. Vodopivec je moral skrbeti za štiri cerkve, kar mu je včasih zaradi majhne postave in zdravstvenih težav z nogo predstavljalo velik napor in mu povzročalo velike preglavice. Kljub temu je bil idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem. V Kromberku je takoj po prihodu ustanovil Slovensko kulturno izobraževalno društvo, v katerem so bili ženski, moški in mešani zbor, dramsko društvo in tamburaški zbor. V Lokah je ustanovil pihalni orkester. Leta 1909 je pri Katoliški bukvarni v Ljubljani izdal zbirko Moški zbori. Gojmir Krek je napisal zelo ostro kritiko v Novih akordih.
Vodopivca Krekova kritika ni potrla, saj je že naslednje leto 1910 izdal spevoigro Kovačev študent na besedilo podmelškega župnika Ivana Kovačiča. Skladba je bila pri občinstvu toplo sprejeta. Krek pa je med drugim zapisal: »Avtor si ne želi umetnostne slave /…/ Z umetnostjo nima cela reč ničesar opraviti.«
Ko je bil leta 1927 Kovačev študent ponatisnjen, ga je dr. Kimovec ocenil nekoliko drugače: »Vodopivec je po svojem značaju skladatelj, ki zadene tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni. Zato ni čuda, če je njegova spevoigra zmagoslavno obhodila vso Slovenijo. Prepričani smo, da njenih potov še ni konec. Hvalevredno je zlasti to, da v skladbi ni banalnih stvari.«

Sooblikovalec kulturne pomladi

Leta 1914 se je svet spremenil v vojno prizorišče. Leto kasneje so bili v podobni vlogi tudi naši kraji. V dolini reke Soče se je odprla soška fronta. Kromberk ji je bil zelo blizu, zato so izselili tudi prebivalce tega kraja. Vinko Vodopivec je vztrajal v župnišču, dokler ni vanj priletela granata. Takrat je tudi sam moral v pregnanstvo. Dodeljen je bil župniji Cerknica, ki je potrebovala dobrega organista. Vaške pevke, pa tudi župnik so sprva močno dvomili v sposobnosti tega na videz nerodnega duhovnika. Ko so orgle pri nedeljski maši zadonele kot že dolgo ne, pa so se prepričale v Vodopivčevo nadarjenost. Prav v pregnanstvu v Cerknici je ob poslušanju Žabjega regljanja v poletnih večerih na Stritarjevo besedilo nastala njegova že skoraj ponarodela Žabja svatba.

Po končani prvi svetovni vojni je Primorska ostala pod Italijo. Vinko se je vrnil v porušeni Kromberk ter takoj začel obnavljanje cerkve in župnišča. Nadškof Sedej mu je zaupal v oskrbo župnijo sv. Vida na Placuti v Gorici. Imenoval ga je tudi za duhovnega svetnika ter ga vnovič potrdil kot kolavdatorja novih orgel. Primorska je doživljala razcvet, ne le na gospodarskem področju, v pokrajini se je razcvetela tudi prava kulturna pomlad. Nastajala so prosvetna društva, pevski zbori in dramske skupine. Vodopivca so pevovodje in drugi kar zasipali s prošnjami za nove skladbe.
Vodopivec je razumel poslanstvo časa tudi takrat, ko je fašizem sklenil zatreti in izbrisati slovensko ljudstvo na Primorskem. Cerkev je tedaj ostala edino zatočišče slovenske besede in slovenske pesmi. Z vsemi silami se je vrgel na delo in navezal stike z raznimi skladatelji po Sloveniji in začel zbirati cerkvene in nabožne pesmi. Tudi sam je neprenehoma ustvarjal. Najprej je v samozaložbi izdal zbirko šestnajstih evharističnih pesmi z naslovom Kristusu Kralju (1926) in zbirko dvanajstih Marijinih pesmi Kraljici Svetogorski. Prosvetna zveza, ki je takrat še delovala, mu je istega leta izdala kitico narodnih napevov Rožmarin in Himno v čast sv. Frančišku, Katoliška knjigarna pa zbirko Poljske rože.
V Gorici je Vodopivec našel pridne pomočnike. Njegov mentor prof. Emil Komel in prof. Jožko Bratuž sta mu zvesto pomagala pri sestavljanju pesmaric, tako da so v najhujših letih raznarodovanja nastale štiri dragocene pesmarice: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Svete pesmice (1932) in Zdrava Marija (1933). Založila jih je Goriška Mohorjeva družba, ki se je borila za svoj obstanek.

Vodopivec je postal pravi Čedermac na glasbenem polju. Največkrat je za kritiko svojih del poprosil prof. Emila Komela ali Stanka Premrla.

»Marijin« skladatelj

Leto za letom so prihajale na dan nove zbirke pesmi. Leta 1930 je izdal 20 obhajilnih in blagoslovnih pesmi za moški zbor, leta 1932 zbirko Laudate Dominum (mašne pesmi za moški zbor) in zbirko Cantate Domino (postne in velikonočne pasmi za moški zbor). Obe zbirki sta doživeli ponatis. Vse to je izhajalo v samozaložbi.

Pozneje so Vodopivčeve zbirke izhajale v Ljubljani. Leta 1937 je na besedilo pisatelja Meška izšla slovenska maša Vsi blaženi nebeščani, leta 1938 deset pesmi v čast presvetem Srcu Jezusovemu, leta 1939 devet blagoslovnih pesmi in leta 1942 osem mašnih pesmi.

Ko je naše ljudstvo ječalo pod fašizmom, se je kot v turških časih zatekalo v Marijina svetišča. Tam so v molitvi in pesmi prosili Marijo za pomoč. Vodopivec je napisal veliko Marijinih pesmi (okrog sto), deset lavretanskih litanij za mešani zbor, trideset ljudskih napevov za lavretanske litanije in ene za moški zbor.
Za slovesnejše priložnosti je pisal latinske maše in razne priložnostne pesmi: novomašne, poročne, godovne, za farne zavetnike, nove župnike itd. Orkestralne skladbe za tamburice in godala je pošiljal Hrvatom v Zagreb in Novi Sad ter za Radio Ljubljana. Leta 1935 ga je Anton Dolinar za Radio Ljubljana prosil, naj mu za radijsko oddajo pošlje svoj življenjepis in seznam svojih del. Naštel je 492 skladb, 279 tiskanih in 213 v rokopisu. Na kopijo, ki jo je hranil doma, je 4. februarja 1939 pripisal: »Vseh skladb bo do konca 1938 okoli 1000 ali pa še čez«. V seznamu, ki ga je Vodopivec napravil leta 1935 in mu dal naslov Vincencii Vodopivcii Opera omnia – Elenchus je po letnicah razporedil svoje skladbe, in sicer od leta 1909 do 1935. Med rokopisi omenja sto preludijev za orgle, deset orkestralnih skladb za Radio Ljubljana, 25 rokopisov za Ščeka, 25 rokopisov s. Dolorosi in 50 drugih priložnostnih skladb. Ves njegov opus obsega 1218 del, je v cerkveni glasbi, vendar ta seznam še zmeraj ni popoln, saj je pogrešanih okoli 300 skladb, za katere so naslovi znani, so verjetno v zasebnih zbirkah.

Na strani primorskega ljudstva

Po letu 1935 pa se nam je začel Vodopivec na poseben način odkrivati kot duhovnik in umetnik. Zapustil nam je dragocen zaklad ne le v notah in melodijah, ampak tudi v svojih zapiskih. In teh ni malo. Osem beležnic Agenda ecclesiastica (format 9 x 14) je ostalo v njegovi miznici.

Življenje ga je vedno znova preizkušalo. Leta 1937 je za posledicami fašističnega nasilja umrl njegov prijatelj skladatelj Lojze Bratuž. Njegova smrt je globoko pretresla prebivalce Goriške. Vodopivec se je zato še bolj navezal na Lojzetovega brata Jožka ter na Lojzetovo ženo Ljubko Šorli, ki je napisala marsikatero besedilo njegovih skladb. Leta 1938 je v Kanalu umrl pisec številnih besedil za njegove skladbe in prijatelj, ki mu je vedno priskočil na pomoč – Venceslav Belé. Tudi njegova smrt ga je globoko pretresla. Leta 1944 je umrl še njegov zadnji dober prijatelj Jožko Bratuž.
Tudi v veliki preizkušnji druge svetovne vojne je Vodopivec zvesto stal na strani svojega ljudstva. Še naprej je skušal s pesmijo spodbujati in povezovati Slovence, zlasti Primorce. Napisal je nekaj pesmi za partizanske odseke oz. njihove kulturne skupine.

Leta 1951 je obhajal zlato mašo. Voščila so prihajala z vseh strani. Prijatelj Joža Lovrenčič mu je napisal pesem v latinščini.

Apostolski administrator dr. Mihael Toroš mu je čestital in ga povabil k sodelovanju pri nastajanju verskega štirinajstdnevnika Družina. Vinko Vodopivec je povabilo z veseljem sprejel in postal odgovorni urednik Družine, (1 št. 7. maja 1952), sprva samo za Goriško, a se je kmalu razvil v tednik za vso Slovenijo).

Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v vipavski bolnišnici. Pokopali so ga pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku. Na pogrebu je pelo 18 zborov, igrale so tri godbe, kolona pogrebcev je bila dolga okoli dva kilometra. Ljudje so v solzah peli kot zamaknjeni …


Pripravil Zoran Slejko