Sveta Genderca

Na Sveti Genderci                        

Ne veste več, kako smo šli

gor od Plavì
napri čez Zamedveje
do Idrijce, do laške meje,
potem na Sveto Genderco – nam vse odpustke je sprosila,
ko je pod nami valovila
briška brajda
in Alp Kaninskih, Karnskih, Dolomitskih
cela rajda
se rezala je na obzorju Benečije.
Kobalárji pod vrhom
kostanjev celo ponvo so nam spekli,
a mi se cividina smo navlekli,
ki dobro zdravje, dobro voljo vlije.
Potem dol čez Vrhuj na Kojsko, Hum
kakó navdahnjeni smo se razgibali,
kakó razkočni se po strmcih, klancih zibali.
Smo hvalili, preklinjali smo Brice
čez Števerjan, Oslavje
do Gorice.
Sveta Genderca, se smeješ nam s planin?
mar bi ostali pri Kobálarju in pili cividin.

Pojasnilo: Sveta Genderca, zemljepisno Korada, velja za najvišji vrh Brd (812m),

imenovan po svetnici Gertrudi, slovenski Jerici. Tik pod vrhom, na prehodu skozi Vrata iz Brd, se še danes ponosno razkazuje velika domačija Velišček-Kobalarja, nekoč tako razsežna na vseh koncih teh planin, senožeti, po katerih so se pasle črede krav, volov, konjev, ovac.
Visokorodni Kobalar je bil »kralj – če ne na Betajnovi – pa na Genderci«.
Sedanji zamozavestni gospodar je Miha Velišček-Kobalar, ki nam pripoveduje zgodbo:
»Bilo je nekoč…« - Cividin je sorta belega hribovskega vina z zdravilno kislino, sedaj že opuščena v gorenjih Brdih. – Pod Sveto Genderco- Korado teče Idrijca, obmejna
rečica med Jugoslavijo in italijo.

Fervidus L. Zorzut              

Ludvik Zorzut

V spomin dr. Henriku Tumi

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

zasvetilo v Vipavski dol, na Kras,

na griče valovite,

nad Sočo po vrheh je sipalo zlato.

Tedaj postava, oj, tako visoka, ravna,

pojavi se v čereh, zre v Julijce, zre v Dolomite,

mu poje vse, zaliva s srčno ga krvjo.

Zavesten, sam utre si pot z vrvjo, s cepinom

za Krnom, Mangrtom, tja v Suhi plaz –

kako v škrlatnem znoju sije mu obraz.

Čez mejo še k Rezjanom spe – tam za Kaninom.

Gore, gore,

se niste ve mu izneverile nikdar,

ni v vas laži, ni v vas prevar.

Kdo kakor on pristopa v vašo to areno?

Gore, gore, ste vlile volje mu, moči,

pošteno si pogledali z oči v oči,

k triglavskemu še bogu skloni se čez steno.

Učeni mož zvečer s pastirji paberkuje

v zanosu svojem vse oživljajočem,

s preprostimi se on uči, modruje

ob ognju, o gorskih zgodbicah plapolajočem.

Se iskre razleté čez kuke, čez slemena,

v krnice, rovte, laze, skoz škrbine,

dol v ravne, slape, duplja, v pradoline.

Kdo išče, zaznamuje pristna njih imena?

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

so šle meglice z jezera – k zatonu.

Zdaj na njegovem svetlem, čistem bronu

odseva ta podoba – draga nam od davna.

Da se prikazal nam je danes na vrheh?

Da smo sledili mu na alpskih vseh poteh?

Na vrhu zrasel je večno zeleni gore list:

Hej,tovariš, Henrik Tuma – alpinist!