Ludvik Zorzut

V spomin dr. Henriku Tumi

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

zasvetilo v Vipavski dol, na Kras,

na griče valovite,

nad Sočo po vrheh je sipalo zlato.

Tedaj postava, oj, tako visoka, ravna,

pojavi se v čereh, zre v Julijce, zre v Dolomite,

mu poje vse, zaliva s srčno ga krvjo.

Zavesten, sam utre si pot z vrvjo, s cepinom

za Krnom, Mangrtom, tja v Suhi plaz –

kako v škrlatnem znoju sije mu obraz.

Čez mejo še k Rezjanom spe – tam za Kaninom.

Gore, gore,

se niste ve mu izneverile nikdar,

ni v vas laži, ni v vas prevar.

Kdo kakor on pristopa v vašo to areno?

Gore, gore, ste vlile volje mu, moči,

pošteno si pogledali z oči v oči,

k triglavskemu še bogu skloni se čez steno.

Učeni mož zvečer s pastirji paberkuje

v zanosu svojem vse oživljajočem,

s preprostimi se on uči, modruje

ob ognju, o gorskih zgodbicah plapolajočem.

Se iskre razleté čez kuke, čez slemena,

v krnice, rovte, laze, skoz škrbine,

dol v ravne, slape, duplja, v pradoline.

Kdo išče, zaznamuje pristna njih imena?

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

so šle meglice z jezera – k zatonu.

Zdaj na njegovem svetlem, čistem bronu

odseva ta podoba – draga nam od davna.

Da se prikazal nam je danes na vrheh?

Da smo sledili mu na alpskih vseh poteh?

Na vrhu zrasel je večno zeleni gore list:

Hej,tovariš, Henrik Tuma – alpinist!