Josip Abram - Trentar

Msgr. JOSIP ABRAM - TRENTAR in njegov opus ob 70 letnici smrti.

Velikokrat iščemo vzore na tujih tleh in pozabljamo na naše ljudi, ki so v težkih dneh raznarodovanja in nasilja ostali trdni in še danes svetijo kot svetilnik nam in bodočim rodovom.

Josip Abram se je rodil v Tupelčah pri Štanjelu po domače se je reklo pri Grajžarjevih dne 2. februarja 1875. Oče Janez je bil kmet, mati Jožefa Koron pa je prišla iz Batuj. Krščen je bil pri istem krstnem kamnu kot škof Mahnič, ki je bil nekaj let starejši od njega.

Trdo delo na kmetih in kraška burja sta v njem izbrusila kremenit značaj, ki je od otroških let do pozne starosti ostal trden in neomajen kot kraške skale.
Osnovno šolo je mali Josip obiskoval v rodnem Štanjelu. Ni znano, kdo je odkril njegove talente in ga poslal v Gorico, kjer je štiri leta obiskoval prve razrede gimnazije. Nato so ga poslali v Ljubljano, kjer je dokončal višje razrede gimnazije in maturiral leta 1895, ko je prizadel Ljubljano strašen potres. Leta 1892 se je prvič srečal z dr. Janezom Ev. Krekom,
ki je zbiral okrog sebe mlade in jih navduševal za slovanske jezike, zlasti za ukrajinščino.
Med dijaki, ki so zahajali h Kreku, je bil tudi Oton Župančič in Josip Murn. V njegovi šoli so se navzeli odločne katoliške in socialne miselnosti. Navduševal se je tudi za svojega rojaka dr. Antona Mahniča, ki je takrat v Gorici izdajal prvo znanstveno revijo »Rimski katolik«, tega je širil med ljubljanskim dijaštvom. V njej je objavljal načelne članke o umetnosti in filozofiji. Revija je postala borbena, zato so ga liberalci napadali. Ker so se vrstili napadi na Mahniča, so dijaki čutili dolžnost, da ga branijo. Abram je napisal sonet in 28. maja 1893 so mu ga poslali z dvajsetimi podpisi:

Veleučenemu gospodu

Msgr. DR. ANTONU MAHNIČU
Profesorju bogoslovja in uredniku Rimskega Katolika v Gorici

Divjal je boj v deželi bratomoren,

Razdjati htel je vrag kraljestvo pravo,
A ljudstvo, kralju zvesto, v boj z zastavo,
Nad vraga vodil je vodnik uzoren.

Takoj premagan je sovrag uporen,

Ovenča z vencem kralj zmagalcu glavo,
Navdušen kliče ljud vodniku slavo,
Možu, ki kralju vedno je pokoren.

A vas, ki branite resnico sveto,

Hrabro zavračate temino kleto,
Nakitil Lev je sam s častjo in slavo.

In mi, pod praporom Vaš hoteč dospeti,

Častitamo Vam, za resnico vneti,
Uzor naj Vaš na pot nas vodi pravo!

Po končani gimnaziji je Abram odšel v Gorico in se vpisal v bogoslovje. Zvesta prijatelja sta mu postala Anton Brecelj in Ciril Vuga. In skupaj so ustanovili »Zaporoško Sič«. To je bilo kazaško pobratimsko društvo in si prisvojili kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan.

Kot bogoslovec je objavljal pesmice in članke v »Angeljčku«, »Vrtcu« in dunajski »Zori«. V tej zadnji je objavil več tehtnih razprav o takratnih aktualnih vprašanjih. V »Dom in svet« je začel pisati o Ukrajini in pesniku Tarasu Sevčenku.
Mašniško posvečenje je prejel 23. julija 1899. Na novi maši 30. julija 1899 v Štanjelu mu je govoril dr. Janez Ev. Krek.
Po novi maši je dobil Abram dekret za kaplana v župniji Bovec. To ga je presenetilo, ker ni bil vajen hribov. Vendar je zapisal, da se je takoj navdušil za hribe, ko je zagledal prvi sneg na Bavškem Grintavcu. Gore so postale njegova ljubezen. V njegovih spisih ni sledu o Krasu. Goram pa je zapel čudovite slavospeve. V Bovcu je imel hvaležno področje, da je začel uresničevati Krekove socialne nauke. Spoznal je bovške rudarje, ki so delali v Rabeljskem rudniku. Ustanovil je Delavsko izobraževalno in podporno društvo, kateremu je sledila še podružnica v Logu pod Mangartom. Leta 1901 pa je nastalo še Katoliško politično in gospodarsko društvo za bovški okraj. Da bi bolj navdušil ljudi, je povabil dr. Kreka, ki je govoril na shodu tega društva.
Abramovo pastoralno in prosvetno delo v Bovcu je trajalo le dve leti. Dne 15. septembra 1901 je odšel za vikarja v Trento. In Trenta je postala njegova velika ljubezen. Ime Josip je spremenil v Joža, Abram pa je postal Trentar, kot se je pozneje podpisoval.
Visoki hribi, ki so kot naravne katedrale stale pred njim, so mu s svojo mogočnostjo vzbujale spoštovanje, sam pa se je čutil majhnega, ponižnega pred njimi. Želel jih je spoznati in jim zapeti svoj slavospev. Nič ga ni motilo, da so mu nekaj mesecev zakrivale sonce. Takrat je obiskoval svoje ljudi, poslušal njih govorico, spoznaval njihove navade in si vestno beležil, kar so mu povedali o preteklosti. Dokler ni zapadel sneg, je prehodil vse steze do Zapotoka, do izvira Soče, obiskal je Mlinarico in se spoprijateljil s Tožbarjem, Špikom in Moto, znanimi gorskimi vodniki. Tu je srečal velikega ljubitelja naših gora Juliusa Kugyja.
Kot zaveden Slovenec se je Abram v Trenti začel zanimati tudi za Slovensko planinsko društvo, ki je takrat obstajalo že osem let. Soška podružnica SPD pa štiri leta. Vedel je, da ima Nemško planinsko društvo svoje koče na Kaninu in v Trenti/Baumbachhutte/.Želel je, da bi naše planine ohranile slovenski značaj. S Kugyjevo pomočjo je pridobival gorske vodnike za SPD. Povezal se je z Jakobom Aljažem, ki je pastiroval na drugi strani Triglava in utiral pot slovenskemu planinstvu. Pri občini Trenta je dosegel, da je zaznamoval z napisi in označeval poti s Slovenskimi imeni. Odkril je Trentarsko pot na Jalovec, da je bila neodvisna od nemške. Začel je pisati v Planinski vestnik. V Abramu se je nabiralo toliko vtisov, da so ostali neizbrisani. Povsod jih je nosil s sabo. Ko so mu začeli prekipevati, jih je zlil na papir. Zato se ne smemo čuditi, da je največ napisal o Trenti, ko jo je zapustil. Ostala mu je v duši. Kot so bili Trentarji z dušo in telesom navezani na svoje kraje, tak je ostal tudi Abram.
Abram je zapustil Trento 17. oktobra 1904 in odšel v Novake v cerkljansko dekanijo. Čeprav se je težko ločil od trentarskih ovčic, ga je razveselilo dejstvo, da bo bliže svojemu vzorniku Kreku, ki je prihajal med počitnicami na Prtovč. Vedel je, da se bo z njegovimi spodbudami in nasveti spet lotil ukrajinščine, na katero v Trenti ni pozabil. Tu je začel prevajati Ševčenka, njegovega Kobzarja in Hajdamake.
Župnišče v Novakih je postalo prava kulturna delavnica, prevajalnica, kraj, kjer je Abram uresničeval Gregorčičeve verze: Ne le to, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!
Delo z mladino, verouk, zapiski o Trenti, ukrajinsko vprašanje, prevodi, vse se je nakopičilo, da ni vedel, česa bi se prej lotil. Vrh vsega ga je Krek spodbujal, naj napiše dramo o Zlatorogu, da ne bodo le Nemci kradli to, kar je nastalo v naših gorah, med našimi ljudmi.
Vse, kar je v Trenti zbiral in beležil, je v Novakih začel urejati, da bi planincem in vsem, ki niso še nič slišali o Trenti, prikazal to skrito dolino in raj, v katerem najde človek svoj mir in se spočije. Leta 1907 je v nadaljevanjih izhajal njegov opis »Trente« v Planinskem vestniku. Istega leta je objavil v »Dom in svet« članek »Maloruske pesmi in kolomejke«. Istočasno je pripravil za tisk »Kobzarja« z zgodovinskim pregledom Ukrajine in življenjepisom pesnika Ševčenka. Izšla je pri Leposlovni knjižnici v Ljubljani kot V. zvezek. Tiskala jo je Tiskarna Katoliškega tiskovnega društva v Postojni. Knjigo je posvetil »Dr. Jan. Ev. Ostapu – Kreku, prvoboritelju krščanske demokracije«. Zgodovinski pregled Ukrajine obsega 27 strani, Ševčenkov življenjepis pa 53 strani. Ostalo obsega prvi del Kobzarja. Knjigo je poklonil nadškofu Sedeju, ki se mu je lastnoročno zahvalil.
Ševčenkove pesmi so bile do takrat prevedene že v devet jezikov, zlasti v skoraj vse slovanske. In Abram jih je želel pokloniti tudi Slovencem.
Abram je tri leta preživel v Novakih. In prav ta leta so bila zanj zelo ustvarjalna. Tudi kar je pozneje objavljal, je že tu nastajalo v osnutkih. Krekova bližina, njegov zgled in spodbude, vse to je pomagalo, da je znal vestno izkoristiti prosti čas.
Leta 1907 ga je nov dekret poklical v dolino v župnijo Bilje. Pred njim je tam deloval Ivan Rojec, ki je ustanovil Zadružno opekarno in Posojilnico, ki je čakala Abrama, da stopi po stopinjah Krekovega socialnega dela. Ta župnija je zahtevala svoje. Imela. Tu se je namreč srečal z delavci in se je moral ukvarjati s socialnimi vprašanji. Tu ni bilo časa za pisanje. Zalegla je govorjena beseda. Ljudi je bilo treba podučiti. Zato je pripravljal predavanja in nastopal kot govornik. Nekatera predavanja so ostala v rokopisu: Agrarno vprašanje, Vzrok sedanjega položaja delavskega stanu, Socializem – razuzdani sin jetičnega liberalizma, Krščanska demokrata S. Gregorčič – Ševčenko, S. Gregorčič – pesnik srca, Krščansko socialni program, Proč z vero?, O pomenu papeštva za evropsko kulturo, O komunizmu – boljševizmu, Gregorčič – kmet poet itd.
Zdaj, ko imamo toliko papeških okrožnic, si ne moremo misliti, da je Abram pred 100 leti obravnaval taka vprašanja, kot so te misli: Papež učitelj in varuh resnice, papež varuh pravice, papež varuh nravnosti, papež oznanjevalec ljubezni.
V Biljah je Abram ustanovil Katoliško izobraževalno društvo, dramski odsek, telovadni odsek in Kmetijsko društvo.
Kljub dušnopastirskemu in prosvetnemu delu je našel čas, da je dokončal igro o Zlatorogu. Sprva je imela štiri dejanja. Skladatelja Vinka Vodopivca iz Kromberka je naprosil, da mu je uglasbil nekaj motivov za ženski in moški zbor
Štiri leta se je Abram žrtvoval v Biljah. Morda se je čutil preobremenjenega, zato je zaprosil za majhno župnijo Obloke v Baški dolini. S tem se je nehote izognil strahotam prve svetovne vojne, ki je razsajala prav po vaseh okoli Gorice. Hkrati pa je postal angel varuh za begunce, ki so morali zapustiti svoje domove.
Njegov župljan Polde Kemperle, časnikar, je zapisal: »Njegovo delo v Baški dolini med svetovno vojno je bilo zelo požrtvovalno, neuklonljivo in neustrašeno. V revni Baški dolini in po Cerkljanskem je bilo polno beguncev, na Kneži je bil glavni stan avstrijskega kora z vso nadlego soldateske. In v tem strašnem položaju je Abram delal in se mučil za prehrano izstradanega prebivalstva. Ponoči in podnevi je bil na nogah, kregal in boril se je z vojaškimi in civilnimi oblastmi, delil živila in tolažil lačne; ni čuda, če ga je vsa Tolminska poznala, ga spoštovala in mu bila hvaležna«.
V Oblokah mu je prišlo prav tudi njegovo znanje ukrajinščine. Med ujetniki so bili namreč tudi ukrajinski vojaki, katerim je pridigal v ukrajinščini. Poslušali so ga s solznimi očmi.
Med službovanjem v Baški dolini pa ga je zadel najhujši udarec, ko je zvedel, da je 8. oktobra 1917 nenadoma umrl njegov vzornik dr. Janez Krek. Hud udarec je bil tudi za primorske begunce, ki so imeli v Kreku zvestega zagovornika. Najhujša škoda pa je bila za ves slovenski narod.
Leta 1916 je priletela italijanska granata in zadela svetolucijsko župnišče, kjer je hudo ranila župnika Fabjana, ki je nato umrl v vojaški bolnišnici v Podmelcu. Do 1918. leta so župnijo oskrbovali iz Podmelca. Nato je bil Abram imenovan za svetolucijskega župnijskega upravitelja. Dobro je vedel, kaj ga čaka. Razvaline, fašizem je ukinil slovenske šole, društva in slovenski tisk. Bila so težka leta raznarodovanja. Tudi ta križ je sprejel na svoje rame.
Tu je oživil hranilnico in posojilnico, da bi pomagal kmetom ter odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je postala tajna šola slovenskega jezika in je na tihoma budila narodno zavest.
Postal je tarča fašistične oblasti, ki ga je povsod zalezovala in skušala moralno očrniti. Ko mu je bilo hudo, se je vračal v svoje gore.
Nadškof Sedej ga je leta 1929 poklical v Pevmo blizu Gorice. Bil je odbornik in nadzornik pri KTD in Zadružni zvezi v Gorici. Veliko je pisal v Koledarje GMD, v Mladiko, Naš Čolnič, Mentor in druge časopise. V Pevmo je povabil slikarja Toneta Kralja, da poslika župnijsko cerkev. In Kralj je Abrama naslikal v prezbiteriju in ga posadil med koncilske očete.
Leta 1938 je odšel na obisk k svojim prijateljem v Ljubljano. Pesniku Lovrenčiču je zaupal, da »ima zbrano že vse gradivo, ki ga predela v posebno knjigo o Trenti – tem svojem najljubšem kraju«. Smrt je pretrgala njegove načrte.
Umrl je 22. junija 1938 pri svojem najboljšem prijatelju dr. A. Breclju in kjer sedaj počiva blizu vélikega Kreka, ki mu je bil učitelj in prijatelj.
Njegov dolgoletni prijatelj dr. Julius Kugy mu je postavil najlepši spomenik z besedami:
»Bil je žalosten dan zame, ko sem zvedel za nepričakovano smrt župnika Josipa Abrama. Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal in eden mojih najboljših prijateljev. Najboljše, kar vsebuje moje zadnje delo /pet stoletij Triglava/, je Abramov izvirni spis o triglavskih bajkah, katere je kot najboljši strokovnjak do podrobnosti obvladal…«
Abram je s svojimi spisi vzgajal. V vsakem srcu je želel zbuditi ljubezen do gora, do naše zemlje in do domovine. Njegovo srce je prekipevalo te ljubezni, ki jo je želel presaditi v preprostega in izobraženega človeka.
Ni se mu uresničila želja, da bi sam zbral svoje spise o Trenti, ki jo je tako ljubil.
Pisatelju duhovniku Jožku Kraglju gre zasluga, da je opisal življenje svojega nekdanjega župnika in mecena Jožeta Abrama, prevajalca, znanega trentarskega župnika, planinca, nekakšnega »primorskega Aljaža« v knjigi »Moja Trenta«, ki je izšla pri GMD leta 1972 in s ponatisom leta 1997, v zbirki graditelji slovenskega doma, izdalo Ognjišče Koper 1997 z naslovom »Jože Abram« in »Planinski cvet« izdala Celjska Mohorjeva Družba leta 2005.
Jožko Kragelj se spominja kako jih je župnik Abram kljub prepovedi poučevanja verouka v slovenskem jeziku učil svetih in posvetnih vsebin.
Ravno župnik Abram je Jožka in še tri dečke iz njegove vasi poslal v pripravnico za gimnazijo v Gorico.
Sledite njegovemu zgledu in ne tistim, ki svobodnjaško – liberalistično zavračajo obvezo do gojitve vsakršnih vrednot, tudi narodnih, so bile besede duhovnika Jožka Kraglja ob postavitvi spominske plošče v Trenti Josipu Abramu – Trentarju.

Pripravil Zoran Slejko