Jožko Benedetič

Ob 20 letnici smrti

 

Pokojni gotovo ne bi želel, da ostane kakršnakoli sled njegovih stopinj, razen tiste, ki je zapisana v duši tolikih, katerim se je z vso ljubeznijo dobrega Pastirja posvečal v 42. letih duhovništva. A hkrati je nemogoče molčati o tako prodirljivi luči, ki je izgorevala v popolni predanosti Bogu in ljudem.

Jožko Benedetič je bil rojen 19. marca 1927 leta očetu Jožefu in materi Gabrijeli v Vipolžah. Otroška leta je Jožko preživljal ob sestrah Danici in Mariji.
Osnovno šolo je obiskoval tri leta v rodnih Vipolžah. Iz čaše znanja in učenosti je zajemal še v Gorici, kjer je končal pripravnico ter nato gimnazijo v Gorici in Vidmu. Že v tem času ga je Gospod obdaril z apostolatom bolezni. Pripravo na duhovništvo je opravil v bogoslovju v Gorici in jo zaradi bolezni po enem letu prekinil. Leta 1947 je odšel v semenišče v Ljubljano, kjer je izkusil veliko neprijetnih sadov svobode, ki jo je prinesla končana vojna in revolucija. To je bil čas preizkušenj, saj je moral opraviti za tisti čas običajne duhovne vaje, zasliševanja in turture zaradi Kristusa, čas utrjevanja vere v Kristusa, katerega se je še tesneje oklenil in kljub telesni šibkosti ter prepričevanju in pritiskom zmagal.
Ko se je bližal čas posvečenja, se je v njegovo srce naselil nemir. Bal se je kljub zaupanju v Boga, da s svojim šibkim zdravjem ne bo koristen služabnik Kristusovega vinograda. Na duhovnih vajah pred duhovniškim posvečenjem je zapisal: „Mati bolečin, daj mi moč, da bom mogel služiti s tem trohljivim telesom tvojemu sinu.“ Prav zaradi bolezni je o posvetitvi razmišljal tudi škof Vovk, a sklep je bil nedvoumen, ker je globoko poznal Jožkovo gorečnost in pobožnost: „Jaz gospoda posvetim, pa če je duhovnik le en dan.“
Tako je bil 29. junija 1951 leta v ljubljanski stolnici zaznamovan s Kristusovim duhovništvom za vso večnost.
Prvo leto po posvečenju je Benedetič ostal v domači župniji kot pomočnik župniku Fonu. Bivši župnik v Vipolžah g. Efrem Mozetič se je takole spominjal prvih Benedetičevih duhovniških dni:
»Svojo duhovniško pot je nastopil plaho, zavedal se je, da nosi v sebi hudo bolezen. A zmagalo je življenje, korak je postal odločen in srce goreče. Zdi se, da je prav to prvo leto službe v domači župniji prispevalo k pričakovanju, da se bo vendar nekega dne njihov Jožko ali kot so ga klicali v domačem kraju Pepi, vrnil in prevzel božjo službo v domači fari.
Po enoletnem služenju v Vipolžah je odšel za župnika v Šmartno v Brdih.
To je bilo leta 1952, ki je ostalo zapisano v srcih tamkajšnjih vernikov predvsem po prvem klicu novega gospoda, ob prvi sveti maši: »Dragi verniki, ker vas Bog ljubi in ker vas imam rad, sem prišel med vas. Naš poklic je velikonočno veselje, veselje v družinah, pesem naj preplavi vsak naš dom.«
Verniki te župnije vedo povedati s kakšno vnemo se je lotil obnove župnije, a ne le materialne, temveč predvsem duhovne zgradbe. V enajstih letih je župnijo duhovno obnovil. To je bila najveličastnejša obnova žive Cerkve. »Bil je ne le duhovnik, bil je tudi človek plemenitih dejanj, ki je pustil trajen pečat. To so bili težki časi, a z njim so bili prijetnejši. Têžo so dajali času neprestani obiski zasliševanja vseh tistih, s katerimi se je Benedetič že soočal v letih pred posvečenjem. Na vse načine so skušali ovirati njegovo versko, še posebej pastoralno delo, med mladimi. S potrpežljivostjo in zaupanjem v Boga je vendarle uspel.
Razgibal je versko življenje z duhovnimi obnovami in misijoni, dekleta in fante može in žene je večkrat popeljal v briško romarsko svetišče Matere Božje na Vrhovlje v Goriških Brdih.
Nekateri se še spominjajo: „ Bil je ne le duhovnik, bil je tudi človek plemenitih dejanj, ki je pustil trajen pečat“.
V Šmartenski cerkvi je bilo treba marsikaj postoriti, zato je povabil slikarja Toneta Kralja, da poslika prezbiterij cerkve.
Zaradi njegovih posebnih pedagoških darov, so ga poklicali v Vipavo v Malo semenišče za duhovnega voditelja. Mlade fante je nagovoril: „Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. Semenišče je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo“. Želel jih je približati Njemu, ki more dati smisel še tako brezupni situaciji, zato jih je spodbujal k molitvi in adoraciji. Deloval je od 1963 do 1977.
Od 1977 do 1986 je odšel za župnika v Solkan. V tej župniji je devet let gradil duhovno Cerkev, iskal in vzgajal je sodelavce pri župnijskem življenju. V tem času je bil tudi šest let dekan novogoriške dekanije. Po načrtu arhitekta Franca Kvaternika se je lotil obnove župnijske cerkve sv. Štefana.
V župnijskem arhivu je zapustil tipkopis z naslovom „Solkanske šmarnice, Solkan v zgodovini Svete gore“, v katerem je opisal dogodivščine Marijine slike iz tega svetišča med 1. svetovno vojno in po njej ter natrosil nekaj drobtinic o Solkanu v tistem času.
Na 37. in 38. strani tipkopisa zapisal:
“TOD SEKLA BRIDKA BODO JEKLA IN TI MI BOŠ KRVAVA TEKLA. Solkan v bojni črti pod granatami. Solkanske matere, starčki in otroci po solkanskih kleteh v trepetu in joku molijo in prosijo.
Usodo samostana na Sveti gori in svetogorske Kraljice med 1. svetovno vojno in delno po njej je Jožko Benedetič v svojem tipkopisu takole opisal:
„Zagorel je kres prve svetovne vojne. Sveta gora in Solkan v vrtincu in plamenih prve svetovne vojne. Solkanci skupno z Marijo v begunstvu. Dne 24. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in Sveta gora se je znašla sredi vojnega viharja. Že naslednji dan je Sveto goro zasedlo avstrijsko vojaštvo in dalo ukaz, da morajo v teku ene ure vsi zapustiti samostan. Samostanska družina se je morala urno odpraviti. Na voz so naložili vse najnujnejše in v skrbno zavitem ovoju tudi milostno podobo Matere Božje ter se napotili proti Grgarju. Tam je bila milostna podoba shranjena v kleti grgarskega župnišča, nato pa so jo z vojaškim avtom spravili do železniške postaje na Mostu na Soči in od tam v Ljubljano v frančiškansko cerkev, kjer je kot begunka ostala ves čas vojne. Na večer pred praznikom Janeza Krstnika pa je gledala Gorica in okolica strašen kres. Zažigalne granate so zažgale samostan in cerkev. Tri dni je divjal ogenj, dokler ni uničil vsega, kar je mogel. Do takrat je bil to najbolj boleči kres na naši zemlji.
V poletnih mesecih leta 1986 je prišel Benedetič za spirituala v bogoslovno semenišče v Ljubljano. Istega leta je postal papeški kaplan – tajni komornik z nazivom monsinjor. Skrbno in z vso ljubeznijo je pripravljal premišljevanja, ki so se dotaknila vsakogar. Črpal je iz neusahljivega studenca božje besede, cerkvenih očetov in nauka cerkvenega učiteljstva. Posebej se je poglabljal v nauk svetega očeta Janeza Pavla II, katerega misli so se prelivale skozi homilije in večerna premišljevanja.
Šest let je v ljubljanskem bogoslovju ogreval in razsvetljeval s Kristusovo ljubeznijo žanjce za slovenska polja.
Po šestih letih dela je zaprosil škofa za možnost študijskega izpopolnjevanja in
od junija 1992 je bival v Slovenskem papeškem zavodu v Rimu, in se pripravljal na nove dolžnosti v koprski škofiji na področju nove evangelizacije.
6. januarja 1993 je prisostvoval posvetitvi novega Slovenskega škofa Alojza Urana v Rimu.
Samo mesec kasneje in to v soboto 6. februarja 1993 ga je Gospod poklical k dolžnostim v nebeški cerkvi. Med potjo k sveti daritvi, v neposredni bližini Slovenika je postal žrtev prometne nesreče. Msgr. Jožka Benedetiča so pokopali 13. februarja v rodnih Vipolžah bil je veličasten pogreb, katerega so se udeležili štirje škofje in 150 duhovnikov mnogo bogoslovcev ter nad 2000 ljudi.
Vzgajal je bogoslovce vseh treh škofij, zato se mu je zahvalil nadškof Šuštar.

Podoba duhovnika, za posebno poslanstvo.

Benedetič je sodeloval s skupino duhovnikov, ki so v povojnem času na Goriškem prvi začeli z veroukom srednješolcev in mladine. Vodil je škofijsko komisijo za duhovne poklice v koprski škofiji, vodil duhovne vaje za dekleta in fante, ki jih je škof Janez Jenko prvi začel priporočati. Sodeloval je pri katehetskih tečajih za izpopolnjevanje katehetov na Mirenskem Gradu. Vodil je duhovne vaje za duhovnike v koprski, ljubljanski in mariborski škofiji ter v Trstu. Bil je član Medškofijskega liturgičnega sveta. Pisal je članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Cerkev v sedanjem svetu in Božjem okolju.

Z vsem svojim življenjem in delom je izžareval velikonočno veselje. Ob njem je vsakdo mogel začutiti radost krščanskega sporočila, ki je našlo rodovitno zemljo in iz dneva v dan obrodilo obilen sad. Živel je velikonočno skrivnost, v njem je bil odvaljen kamen s Kristusovega groba, vse njegovo bitje je prevevalo vstajensko veselje. Benedetičeva svetniška osebnost je bila in je še mnogin svetal zgled na poti v duhovniško življenje.
Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Govoril je: »Knjiga je moja njiva in moj vinograd«.
Trdno zasidran v veri svojih prednikov je s pomočjo bogatega duhovnega življenja iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost v vsej odprtosti za prihodnost.