Goriški pesnik - Andrej Jožef Lavrin (1743 - 1808)

Prvi goriški pesnik

 Ob 200 – letnici smrti

Dne 24. aprila 1808 je v Šempetru pri Gorici umrl »mali slovenski škof« dekan Andrej Lavrin - mož, ki se skupaj z Jurijem Japljem lahko dostojno uvršča med začetnike slovenske posvetne in leposlovne pesmi poleg

Deva, Pohlina, Miheliča in Vodnika, avtorjev ljubljanskih »Pisanic«, prvega zbornika takih pesmi leta 1779.
Andrej Jožef Lavrin pesnik in pisatelj, se je rodil 13. sept. 1743 v Vipavi.
Očetu Jožefu kmetu in materi Tereziji. V šolo je hodil v domačem kraju. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani in zaključil leta 1759. Leta 1764 je študij nadaljeval v Gradcu in na Dunaju kot privatist in dokončal bogoslovje, doktoriral je iz filozofije in teologije.
Novo mašo je pel leta 1768 v Vipavi in ostal v Vipavi kot kaplan.
V tistem času na Primorskem ni povzročila kakega preobrata niti Japljeva služba v trstu 1771 – 1773, niti Lavrinova v rodni Vipavi. Slovenski knjigi, ki so ju natisnili v Trstu sta bili naročeni s Kranjskega: kompendij ljubljanskega škofijskega obrednika iz 1771 in prevod dedinskih določil iz 1737, ki je izšel v nemško – slovenski izdali 1775.
Na nekatere posvetne duhovnike med preroditelji, kakor na Japlja, Lavrina in Miheliča je že vplivala janzenistična avstrijska bogoslovna šola.
Nadškof Rudolf grof Edling ga je leta 1779 imenoval za župnika v Šempetru pri Gorici.
Moral je biti vsekakor dobro znan v goriških krogih, saj je kmalu potem bil postavljen tudi kot »auditor et provicarius generalis« goriške nadškofije.
1784 se je moral nadškof Edling na pritisk cesarja Jožefa II. odpovedati nadškofiji, novi škof Inzaghi je Lavrina imenoval za konzistorialnega svetnika in izpraševalca pri župnijskih izpitih.
Leta 1790 – 92 je bil dekan slovenskega dela naškofije. Istočasno je postal častni kanonik.
Šempeterska župnija je bila tedaj po obsegu in dohodkih ena izmed najpomembnejših v goriški nadškofiji, zato so jo nadškofje oddajali najpomembnejšim duhovnikom. Leta 1790 je Lavrin postal okrožni dekan (decanus circularis), kateremu so bile neposredno podrejene župnije Šempeter, Miren, Prvačina, Vogrsko, stolnica v Gorici, cerkev Sv. Ignacija v Gorici, Solkan, Kanal, kaplanije Doberdob, Kostanjevica na Krasu, Temnica, pa tudi dekanije s kmečkim prebivalstvom (decanus ruralis) Tolmin z Volčami, Kobaridom, Bovcem, Podmelcem, Šentviško goro, Šebreljami, Cerknim in Nemškim Rutom, dekanija s kmečkim prebivalstvom Črniče z župnijami Šempas, Kamnje, Križ, Rihemberk, Komen, Dornberk in Renče, kakor tudi kaplanije Štjak, Gabrje, Goče, Šentvid in Ajdovščina. To pa je trajalo le dve leti, ko je postal spet dekan (decanus decretatus) in je njegova dekanija obsegala le Šempeter, Miren, Renče, Prvačino, Vogrsko s kaplanijami Bilje in Sovodnje.
Lavrin je napisal med drugim tudi kratko zgodovino oglejskega patriarhata in goriške nadškofije, ki je natisnjena v Marianovi »Austria Sacra«. Opisal je tudi stanje v Šempetru po odhodu jezuitov. Nič kaj pohvalno ni ocenil njihovega upravljanja z župnijo:
»Niti rektor, niti eden izmed ostalih jezuitov ni niti najmanj skrbel za župnijo. Župnija in pripadajoča poslopja so jezuitom služila zgolj za oddih ob sprehodih iz Gorice (Rekreationstage). Že dolgo pred razpustitvijo reda so prenehali uporabljati to hišo, še prej pa so jo prenehali popravljati. Poslopje so delno pustili razpasti, delno pa preuredili za igre in razvedrilo. S tem so povzročili, da je bilo župnišče ob razpustitvi reda v zelo žalostnem in razpadajočem stanju… Pritiklin (hlevov, kleti itd.) sploh ni bilo več…«
Njegova literarna zapuščina, skromna sicer, toda izbrana, je pa lahko v ponos Gorici in Slovencem
Maja 1779 je v Gorici izšel poseben zbornik:
  »Raccolta…di poesie…« na čast grofu Filipu Kobenclju ob njegovem prvem diplomatskem nastopu pri Cieszinskih mirovnih pogajanjih med Avstrijo in Prusijo ( spor med Avstrijo in Prusijo glede bavarske dediščine).
F. Kobencelj (1741 – 1810) je bil po rodu sicer iz Ljubljane, toda njegova posestva na Vipavskem, po Krasu, Notranjskem in Dolenjskem ter sorodstvo s Kromberškimi grofi so ga zelo bližala tudi Gorici. In tako se je leta 1779 zbrala tukaj skupina ljubiteljev leposlovja (pozneje Akademija Arkadov) in po tedanji modi izdala v njegovo čast zbirko pesmi: italijanskih, latinskih, francoskih, nemških, slovenskih, angleških, grških in celo hebrejskih, zanimiv sad tedanje klasične kulture kakor tudi kozmopolitizma, ki se iz tedanjih višjih krogov širi danes (s kulturo in splošnim blagostanjem) med vse sloje ljudstva kot odločilen faktor mednarodnega razumevanja, sodelovanja in miru.
Prva slovenska pesem zbornika je sicer brez avtorjevega imena, vendar se pripisuje Japlju in Fr. Kidrič v svoji Zgodovini slovenskega slovstva (Ljubljana 1929, str. 196/97) pravi o njej tako: »Škoda, da ni sodeloval pri »Pisanicah« tudi Japelj, ki bi bil mogel prispevati izmed vseh najzrelejše doneske, kakor priča v goriški »Raccolti« 1779 njegova oda…«
Toda če primerjamo to odo z Lavrinovo anakreontsko pesmijo, ki ji sledi, moramo takoj priznati, da je ta še boljša in da je torej najboljši cvet tedanje slovenske pesmi.
Tudi v nacionalnem pogledu kaže Lavrinova pesem neprimerno večjo zrelost. »Pisanice« in Japelj govoré le o »kranjskem jeziku«, o »kranjski zemlji«, o Ljubljančanih, Lavrin pa izrecno govori o Slovencih in jasno izkazuje svojo nacionalno zavednost:
Lavrinova sapfična parafraza prvič v slovenskem pesništvu: poudarja, da govori v imenu »Slovencev«, da »mi se le časti veselimo visokega našega Slovenca« in prosi slavljenca«per tolkajn delih nikar pozabit tvojih Slavencov«. Pomembno je, je prvikrat v slov. poeziji rabil namesto pokrajinskega splošno narodno ime Slovenec ( Slovenec, ker je mislil, da prihaja od »slava«), Pozneje ni več zlagal pesmi.

…Naša cesarica dvorjane zbira,

zveste in razumne, katerih rama
trudnih delov (del) težo z veselim licem
nesti zamore.

Vse le-to naj druge veséle dela,

ako lih nas tud' veselí, Slavence,
mi se le časti vesel'mo visoke
Naš'ga Slavenca.

Srečen gospodni Duželan visoki,

slavnih očetov imeniten odraslek,
in per tolkajn delih nikàr pozabit'
tvojih Slavencov!

Lavrinove kitice so pusta verzificirana proza; pomembno je le, da je tu prvikrat v naši poeziji rabljen namesto pokrajinskega splošno narodni naziv Slavenec v pomenu Slovenec.

Pa še nekaj. Poleg svoje slovenske pesmi je Lavrin objavil tudi svoj prosti italijanski prevod v rimah, brez dvoma prvi tuji prevod iz slovenske poezije, saj so Linhartove »Blumen aus Krain« izšle šele leta 1781, dve leti pozneje.
Morda je ta prevod tudi odraz narodno mešanega goriškega okolja,, morda je celo dokaz premoči tedanje italijanske kulture nad slovensko v Gorici; vsekakor pa je Lavrinova italijanska pesem tudi dokaz njegove široke kulturne razgledanosti in nacionalne strpnosti, tako potrebne na vseh narodnostnih mejah, saj se ozki nacionalizem prav tu še najlaže razpihne v brezplodni šovinizem in nesmiselno narodno sovraštvo.
Zrelost Lavrinove poezije in idej, kakor tudi njegov lepi prispevek o zgodovini oglejskega patriarhata in goriške nadškofije v Marianovi »Austria Sacra« (2. del, 4. knjiga, 41. stran) dajeta misliti, da se njegovo kulturno delovanje verjetno ni omejilo le na to, kar nam je danes o njem znano. Verjetno je, da je bila njegova literarna zapuščina precej večja, in morda se bo s časom v Gorici ali drugje našlo še kaj njegovega.
Lavrin je bil po rodu iz Vipave. Prvi ga omenja Pohlin v svoji »Bibliotheca Carniolica«, za njim precej obširneje Štefan Kocjančič v periodičnem listu goriške nadškofije za leto 1878 (članek o Šempeterski župniji). Slovenske pesmi v goriškem zborniku je prvi našel in objavil v Ljubljanskem Zvonu leta 1894 ( str. 62 in 127) Simon Rutar. Omenja Lavrina Fr. Kidrič v svoji Zgodovini slov. slovstva (str. 198) in v razpravi o Dobrovskem in slovenskem preporodu (Ljublj. 1930). Omenjajo ga tu pa tam, vendar temeljite razprave o njem do sedaj še ni bilo.
 Lavrin je bil tudi prvi goriški pesnik in je sodeloval v zbirki prigodnic v čast grofu Janezu Coblenzu.

Parafrasi dell' abate Andrea Laurin, pronotario apostolico ecc.

I.

Nasha Cessariza Dvorjane sbyra

Sveste, in rasumne, katerih rama
trudnih dellou tesho s' vesselim lizem
nesti samore.
II.
Takih Mash modrosti sovupa varnu
svojih zartvou sdravie, sovupa sebe
inu perroschenje mazhij kraljeve
v svojih Dushelah.
III.
Tvojeh lejt mladost (ne katerim ternje)
ny nigdar branila vunanjih dellou
teshku resmatenje sovupat Tebi
Veliki Kobenzel.
IV.
Sylnih shalnirjou sem, ter kje letezhe
strele reskropiti, grasovitnu vreme,
zhernih oblakou narasen segnati
Ti si samogel.
V.
Zhe med voishakom tokushen si snaiden
kak li bosh v' pokoju saklénem sam v' sé
misliazh na Tvojih Dùschél perpadke
v' myrnishih zhassih?
VI.
Prau tedaj je tebe postavla K' vikshi,
ptujih opravkou blagodarni slushbi
ta nigdar preutrudna, al umerjazha roka
nashe Terese.
VII.
Zhe te sam Zessar med priatle shteja
zhe te Bog pred sylo resbytih turnau
sdraviga obdershy s' zhudeshem ozhitnim,
kdu tje enak?
VIII.
Use letó nai druge vesséle délla,
ako lih nas tud' vessely, slovenze,
my se le zhasty vessl' mo vissoke
Nash' ga Slovenza.
X.
Shrezhen gospodni Dushelan Vissoki,
Slaunih Ozhetan imenit odrafsèlk
in per tolkain déllih nikar posabit
                         Tvojih Slavenzou.

Zbral Zoran Slejko