Bukovica pri Renčah

Nekaj drobcev iz zgodovine kraja

Bukovica, Bucaabicz, Bukabitz, Bvchwizz, Wukawicz, Buchaviza

Pod goriškimi urbarji v tej objavi razumemo urbarje in urbarjem sorodne zapise, ki so bili sestavljeni za zemljiška gospostva nekdanjega fevdalnega rodu goriških grofov na ozemlju današnjega Slovenskega Primorja. Časovna meja navzgor za njihovo objavo je dana z letom 1500, ko je s smrtjo zadnjega moškega potomca rodu Goriških prešla njihova zemlja ob Soči in Vipavi, na Krasu in v Furlaniji na avstrijske Habsburžane.

  Le ker za dobo pred letom 1500 nimamo za nekatere pokrajine nekdanje goriške zemljiške posesti ohranjenih urbarialnih zapisov, sta upoštevana dva po letu 1500 nastala in spodaj natančneje opisana vira, goriški urbar iz leta 1507 in seznam pravic v goriškem uradu iz leta 1523, ki oba prikazujeta v glavnem stanje, kakršno je na goriški zemlji obstajalo še za gospostva grofov goriških, to je pred letom 1500.

Seznam posesti goriških grofov okoli leta 1200
In Bvchwizz: Iwan, Eberhart, Pilgrim, Marin, Ztanco, imena posestev ki so bila v lasti goriških grofov.
Bukovica pri Renčah
Župan Yban Clemenntzitz iz Dolenje Vrtojbe ( Nider Vortoib ) izjavi:
Sedi na kmetiji, ki je dodeljena župi, toda činž naj plačuje. Nanjo more postaviti knezov upravnik za župana kogar hoče. Kmetija ima 10 dobrih njiv; tri so bile poprej s trto zasajene, tri pa je posejal. Pravi, da župa nima druge pripadnosti kot kmetijo. Zato se mora v vasi kot župan brigati za potrebe gosposke, pa napovedati za gosposko kar je treba tudi v Biljah (Videlstorf), Orehovljah (Aurechola) in Bukovici (Bucaabicz).
Župan Anndre Schuesterzitsch iz Bukabitz izjavi:
Upravnik in sodnik izvolita župana in ga predložita sosedom, če jim je pogodu ali ne. Če jim ni pogodu, izvolijo ti drugega in ga predlože upravniku in sodniku. Če jima je pogodu, ga potrdita, če ne volita župana tretjič upravnik in sodnik in ga potrdita.
Pred časom je bil župan na eni kajži (korb) prost činža in desetine. To kajžo ima sedaj vdova pokojnega Pavla Merczlina. Od kajže dobi župan desetino od dveh njiv in treh travnikov pa tudi tri kokoši.
Pravi, da je župan prost desetine od šestih določenih vinogradov. Vsak župan, ki nima imenovane kajže, ima kot svojo pravico, da je prost vse desetine in gorskega novca. Mora pa dajati desetino in gorski novec Rosauerju (goriška plemiška rodbina).
Župan dobi v Bukovici vsako leto od desetine orno terana.
Dolžni so voziti vso vinsko in žitno desetino v tlaki v Gorico. Za to dobi vsak po dva hlebca kruha in bučo (wutschen) vina. Kdor ima živino in voz, je dolžan vsake kvatre voziti voz lesa. Za to dobi vsak bučo vina in dva hlebca kruha. Kdor živine nima, dolžan je ta les sekati. Pri gradnji gradu so dolžni opravljati tlako kot ostali.
Kadarkoli se jim napove, so dolžni iti na lov, na leto trikrat ali štirikrat.
Glede sodstva spadajo pod Gorico. Le britof (freithof) spada pod Rihemberk, do njiv, ki jih obdelujejo.
Ko prinesejo činž, dobi vsak hlebec kruha in čašo vina.
Spadajo v faro  Šempeter in tja oddajajo štiridesetino (quarentes).
Če je potrebno, so dolžni most preko Lijaka znova graditi, toda tesarje plača knez. Za to prejme vsaka občina dve vedri vina in vsaka oseba dva hlebca kruha. Če pa se most popravlja, dolžni so ga popravljati samo oni iz Bukovice in Vogrskega, za to pa ne dobe ničesar.
V sili so dolžni stražiti in opravljati stražo z obhodom.
Ob njihovem proščenju in pojezdi so dolžni dati sodniku in upravniku iz Gorice oskrbo. Toda deželni sodnik iz Rihemberka sklicuje proščenje v britof na dan sv. Lovrenca.
Sodnik in upravnik dovoljujeta županu vsako leto za pojezdo loviti na vrvico ribe v Vipavi.
Davka niso plačevali, marveč parkrat pomoč, poklon in obveščevalni denar proti Turkom.

Bukovica je spadala pod župnijo Šempeter.

Prvi znani župnik je bil Aleksander Burlo iz tržaške škofije. Okrog leta 1574 je župnija zajemala obe Vrtojbi, Bukovico, Bilje, nadalje Orehovlje, Peč in Sovodnje.
Leta 1589 je župnijo prevzel Hjeronim Catta. Bil je učen mož, zato so ga imenovali za arhidiakona goriške cerkve. Takrat je nastala krstna knjiga z nekaterimi zanimivimi priimki Mušič, Mučič.
V tistem času leta 1589 je bilo v Bukovici 24 družin.
Leta 1790 je Lavrin postal okrožni dekan.
Na zemljevidu iz leta 1796 je vpisano ime Ucidraga (Volčja Draga)

Knjižica »Naši kraji v preteklosti«, izdala jo je Goriška matica v Gorici, opisuje zanimivosti:

Prazgodovinskih gradišč je bilo vse polno na Goriškem, na Tolminskem.
Med izkopanimi lončenimi predmeti zavzemajo prvo vsrto žare, ki imajo obliko velikega lonca. V nje so spravljali ostanke sežganih mrličev.
Gradišča se delijo po orodju v bronasto in mlajšo železno dobo, ki sega do Rimljanov. Izkopanine so tudi dokazale, da se ljudje marsikje še danes pečajo z isto obrtjo, kakor pred tremi ali štirimi tisočletji.
Buchaviza (Bukovica) pri Gorici so Rimljani imenovali »ad fornulos«(kar se imenuje pri lončarjih«, kjer je cvetla lončarska obrt.

Statistica delle campane l. 1919 asportate o distrutte nella zona di guerra, dai germanici e dagli Austro – Ungarici.

Archidiocesi di Gorizia; Chiesa di S. Lorenzo in Bukovica

2 campane peso in quintali 5.50

Bukovica

Zoran Slejko