p. Serafin Goriški - Janez Madon

 Pozabljeni drugi Slovenski Baraga

Prvi naš rojak, ki je stopil v brazilsko cesarstvo leta 1872 je bil kapucin pater Serafin Goriški, ki se je pred vstopom v samostan imenoval Janez Madon.

Slovenci imamo poleg Marka Kapusa, ki je leta 1687 odšel v sedanjo Mehiko, najmanj tri misijonarje, ki so prvi stopili v ameriške države: Baraga je l. 1830 prvi stopil v ZDA, kapucin Maksimiljan Senica l. 1866 v Čile, Serafin v začetku aprila 1872 v Rio de Janeiro. Vsak od njih je imel drugo razmerje do domovine. Baraga je imel z njo pismene in osebne stike, Senica se je vrnil v domovino, Madon je opustil z njo vse stike in postal v domovini docela pozabljen.

Janez Madon se je rodil 29. maja 1829 v Podlaki, župnija Bate, tedaj je spadala v župnijo Solkan. Bil je osmi in zadnji sin Antona in Ane, rojene Gomišček. Janez je napravil maturo kot zasebnik v Gorici leta 1851. Nekaj časa je bil na Dunaju, kjer je prišel v stik s cesarjem. Ko je l. 1858 v Milanu vstopil h kapucinom, je cesar Franc Jožef poslal za njim zdravnika z naročilom, naj ugotovi, če se mu je zmešalo, ga v tem primeru vzame iz noviciata in naj ga pozdravi.
Novinec Madon se je po zdravniku cesarju zahvalil za pozornost, mu sporočil, da je docela zdrav in se kesa, da ni prej vstopil v red.
Po novi maši leta 1861 je bil poslan v Trst za pridigarja v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Po več letih se je odločil za misijone med Indijanci in prosil v Rim, da ga pošljejo v Čile. Leta 1871 je bil klican v Rim in določen za misijon v Braziliji, ki naj bi ga kapucini na prošnjo brazilske vlade ustanovili sredi pragozda, 600 km severovzhodno od Ria v provinci Minas.
Pater Serafin je bil že v Rimu določen za vodjo tega bodočega misijona. Moral si je izbrati tudi sodelavca p. Angela de Sassoferrata, s katerim sta vzorno sodelovala do l. 1918. Meseca marca sta po obisku Pija IX. odpotovala v Rio in nato v prestolnico province Minas, Ouro Preto. Od tam sta do ozemlja bodočega misijona potrebovala za potovanje na konjih še 20 dni. Po več mesecih iskanja sta našla primeren kraj, ki sta mu po reki dala ime Itambakuri.
P. Serafin je bil hkrati misijonar in vodja indijanske naselbine. Država je s pomočjo misijonarjev upala ukrotiti Indijance, ki so na cestah skozi pragozd koloniste napadali in morili. Namen misijonarjev je bil seveda v prvi vrsti pokristjanjenje Indijancev. P. Serafin je znal oba namena združevati. Kot vodja naselbine je dobival od države nekaj nagrade. Obljubljena mu je bila tudi redna denarna pomoč, a te je bilo bore malo.
  Država mu je dala na voljo tudi nekaj delavcev in oboroženih mož ter pragozd, da sta v njem po mili volji podirala velikanska stoletna drevesa in pridobivala zemljo za poljedelstvo in naselbino. Ko sta postavila prve koče, sta pričela delati pot skozi pragozd proti 30 km oddaljeni Filadelfiji. P. Serafin je pri delu zaradi vročine in lakote omedlel. Tudi pozneje sta bila pogosto lačna. Živela sta v veliki revščini. Silno so ju mučili komarji in vročina. Jedla sta z železno žlico iz istega kotla kot Indijanci, le da so oni nato odšli v pragozd in si poiskali še kak priboljšek. Šele po več letih jima je škof ukazal, da morata bolj skrbeti za zdravje. Delala sta tudi na polju, kjer sta Indijance učila poljedelstva. Pridobivala sta riž, fižol, koruzo, sladkorni trs, kavo i.p. Marsikaj od tega so Indijanci še nedozorelo pojedli. Učila sta jih tudi obrti.

Veleposestniki so misijonu silno nasprotovali, ker jim je odtegoval Indijance, ki so jih veleposestniki hoteli izkoriščati in z žganjem uničevati. P. Serafina so črnili pred oblastjo, ki mu zato ni redno in v celoti izplačevala podpore in ga hkrati glede izdatkov budno nadzirala. Tako se je, recimo, vodja misijona moral zagovarjati, ker je pred škofovim obiskom kupil nekaj posode, da je mogel goste dostojno postreči. Kljub temu sta postavila hiše, šolo ter veliko in lepo cerkev, za katero je p. Serafin porabil denar, ki ga je prinesel s seboj iz Evrope.

Indijanci so radi prihajali v naselbino. Leta 1877 jih je bilo že 570. P. Serafin je dovolil dostop tudi belim. Naselbina je rasla in postala kašča Filadelfije.

Ko se je naselje že lepo razvilo, so nasprotniki hoteli spraviti oba misijonarja drugam, da bi mogli naselbino izkoriščati, misijonarja pa naj bi zopet od kraja pričela. Celo v senatu je neki senator p. Serafina napadel. Nasprotovanja so ga zelo potrla, tako da je v najhujši stiski prosil predstojnike, naj ga pošljejo nazaj v Evropo, a ni bil uslišan, a tudi nasprotniki niso uspeli, ker so misijonarja branili ugledni možje.

Iz ljubezni do Indijancev je p. Serafin prenašal nasprotovanja in napore. Indijancem je razdal vse, kar je imel. V naselbini je prepovedal prodajo žganja. L. 1893 so nahujskani Indijanci misijonarja z zastrupljenimi puščicami napadli in p. Serafina smrtno-nevarno ranili. Ko je ozdravel, je skesancem odpustil in jih sprejel nazaj v naselbino.

  P. Serafin je bil vzoren duhovnik, spoštoval in ljubil je svoj red, spoved je opravljal vsak teden. Vpeljal je lepo bogoslužje s petjem. Otroke je učil verouk. Po postavi je bil velik z veliko brado in mogočnim glasom. Nikoli ni izgubil zaupanja v lepo prihodnost misijona. Z nenehnim nasmehom je prikrival težave in pridobival zaupanje.

L. 1904 sta prišla na pomoč prva sobrata iz Sicilije. Eden od njiju je napisal o misijonu knjigo v italijanščini.

L. 1918 je p. Serafin daleč naokrog priljubljen umrl. Kmalu zatem je kraj »Itambakuri« postal mesto. V njem imata oba misijonarja lep spomenik. V Braziliji je neki kapucin napisal o zgodovini misijona veliko knjigo, ki govori skoraj samo o p. Serafinu in je doživela že tri izdaje. Na prvi strani so za pisane besede brazilskega škofa o p. Serafinu:

»P. Serafin ne zasluži marmornatega spomenika nič manj kakor Marchetti v Združenih državah. Njegovo delo ni manj veličastno kakor delo p. Anchieta. Da bi Brazilija imela dvanajst takih mož!«
P. Jožef Anchieta Družbe Jezusove je apostol Brazilije (1534 – 1597).

Ob 90 letnici smrti in 180 letnico rojstva p. Serafina je prav, da ga tudi Slovenci spoznavamo in postavimo ob stran »Baragi in Knobleharju«.

Zoran Slejko