SLAPNIK

To je hribovsko naselje v severnem zatrepu Brd, pod Vrhoveljsko planino (653m), Nozemskim vrhom. Vanjo se pride po stranski makadamski cesti Križada – Nozno – Vrhovlje pri Kojskem.

Tu ni več živečih prebivalcev. Popolnoma prazno naselje prepuščeno zobu časa.

Slapnik je bil ena izmed najbogatejših vasi, katere začetki segajo daleč nazaj. To nam pričajo tudi velike kmečke hiše z primitivnimi arhitektonskimi značilnostmi. Na nekaterih hišah so še ostanki pisanih barv, tako da te spominjajo na naša obmorska mesta, kjer je čutiti vpliv Benečanov.

• zapuščeno ognjišče v eni izmed hiš
• krušna peč poleg ognjišča
• izpahnjenci
• zidna omara
   

Stavba ima dolg pravokoten tloris. Je enonadstropna, streha je krita s korci. Ohranjene so barvne planete. V prvem nadstropju je dolg lesen gank. Ohranjeni so tudi kamniti okvirji oken in vrat, kamnite plošče ter železni križi na oknih. Na vzhodni fasadi sta naslikani zvezdi z zasenčenimi kraki, pod manjšo je še Slovenski grb, okoli večje pa so naslikane začetnice SFRJ.

Gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša tvorita tloris v obliki črke U. Na sredi je majhno dvorišče, ki ga s četrte strani obdaja zid. Pod obema stavbama je podhod, skozi katerega vodi pot k naslednjim hišam. Stanovanjski del je dvonadstropen. Ohranjene so barvne lunete. V nadstropje vodi zunanje stopnišče. Ohranjeni so kamniti okviri oken in vrat.

Vas je dosegla visok standard predvsem na račun vinogradov. Še več dobička pa je prinašal kostanj- maroni. Kostanja niso pobirali po tleh, ampak so ga klatili, tako da je ostal v gričah (ježicah). Tako je več časa ostal svež. Stari Ludvik mi je pripovedoval, kako so prihajali trgovci iz Nemčije in Italije; postavili so se na sredo vasi ter rekli: "Do sedmih pobiramo"! Ljudje so se vrgli na delo, tako, da je bil pridelek ob določeni uri že na poti. Gospodinja se je spomnila, da se je ta kostanj v Italiji prodajal na poseben način, skuhan ter namočen v čokolado. Maroni so kupovali v glavnem bogati ljudje, saj je veljal za izbrano in drago jed.

Kmetje so imeli celo po šest volov. Takrat seje obdelovalo vse ročno, tako da so bili voli pojem moči.Povprečni kmetje so imeli le po enega vola, tako da so si morali med seboj sposojati. Kdor je imel dva, pa je že bil na konju.

Vas ima še en vzdevek "kotel", to pa zato, ker je podnebje tako, da trte dozorijo prej kot v okoliških krajih.

Ljudje so povedali , da se spominjajo kako je bila govorica Slapčencev malo drugačna. V njej so se čutili beneški vplivi.

NOZNO

Pogled na Nozno z bližnjega hribčka.

 

To je daleč vidna hribovska vasica med Vrhom in kobilico na prevalu, ki se razširi v planotico Rovano. Na sosednjem hribčku je zaselek Britof s cerkvijo Sv. Petra in Pavla. Zložna cesta, ki je na srečo asfaltirana, se oddalji od glavne ceste Križada – Kožbana pri peternelu čez most pod Slavčami. Kmetski hrami so starejšega tipa, nekateri so opuščeni, zemlja je peščena in na njej dobro uspevajo trte (pretežno tokaj in rebula ) ter sadje (največ hruške in češnje), njiv je malo, saj je obdelane le petino zemlje. Ostalo zavzema gozd, kjer je precej kostanjev.

Pod naseljem je dvoje vzporednih dolin, ki ju namakata Kožbanjšček in Beljski potok. Ob njih sta do leta 1941 obratovala Pojavnikov in Kužinov mlin. V bližini je naravno brezno Rupa.

Cerkev Sv. Petra in Pavla se nahaja na hribu na levem bregu Belskega potoka, ki je naravno zavarovan s treh strani. Dostop je možen le z vzhoda, preko sedlastega platoja. V ljudskem izročilu je ohranjena pripoved o najdbah prstanov in obročkov pri kopanju grobih jam na pokopališču, kar daje misliti na staroslovansko grobišče na tem mestu.

 

Cerkev je podrobneje popisal Robert Červ.

Cerkev je situirana na osamelem griču, južno od vasi. Ograjena je s cerkveno ograjo, katera je nekoč zajemala tudi pokopališče. Cerkev je pravilno orientirana od zahoda proti vzhodu si sledijo ladja in prezbiterij. Zvonik je prislonjen ob južno stran zahodne stene. Zakristija pa v severno steno ladje in prezbiterja. Prezbiterij in gotski del ladje sta še krita s škrljami, medtem ko sta novejši del ladje in zakristija krita s korci. Pozno gotski prezbiterij je trostrano zaključen, opremljen je s šivalnimi robovi, spodaj teče prirezan talni zidec. V južni steni se odpira tipično gotsko zaključeno okno. Prav takšni okni se nahajata tudi v južni steni ladje, ki je za približno 40 cm širša od prezbiterija. Glavna fasada ladje je povsem enostavna, v centru je kamnit portal, ki je dekoriran. Zgoraj je nizek trikotniški zaključek. Ta del ladje je kasneje prizidan in višji od ostale ladje za 2m. Preprost zvonik je prislonjen ob južno steno zahodne stene ladje. Ldja ima v notranjosti zrcalni stolp, slavoločna stena, ki loči ladjo od prezbiterija ima potlačen šiljasti rob. Prezbiterij je ohranil zvezdasto rebrasti obok. Notranja oprema je nepomembna.

Zanimiva je razlagalna pripovedka, o nastanku imena "Nozno". Nekoč je stala stara cerkvica v kateri je bila jama. Otroci so se večkrat igrali na tem mestu ob jami. Nekoč jih je presenetil že star možakar, ki se je spustil v jamo in kopal tako dolgo, dokler ni našel zlat nož. Tako se je ta kraj imenuje Nozno.

V srednjem veku so imeli goriški grofje tu svoje fevde, ki so jih pozneje odprodali Čedajskim gospodom. Leta 1498 so dali v fevd tudi gradič, ki je nekdaj stal na vrhu pri Noznem. Še v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja so bili vsi vaščani kmetski koloni, na kar so se postopoma osamosvojili. V vasi je tudi spominska plošča, ki spominja, da sta tu bili od leta 1944 – 1945 partizanska tehnika in sodišče. Tu je bila tudi zasilna bolnišnica za lažje ranjence. Po zadnji vojni se je odselilo več družin na obalo.

ŠEMPAS

ŠT. PAS, ŠEMPAS, SCHŎMPAS, BEL PASSO, S. PASSO

Ime Schőnnpass je zelo staro. Tako so imenovali tisti kraj stari Nemci že takrat, ko so se priseljevali iz mrzlih svojih brlogov v prelepo južno deželo. Stari Gothi so brez težav hodili skozi Šempas v sončne južne kraje. Po vsej pravici in resnici so italijani tisti čas preimenovali „Schőnpass v „Bel passo“.

Duhovita etimološka razprava.

V starih knjigah oz. v cerkvenih arhivih; pravi, da je bila tukaj krščena dne 24. avg. 1586 Evfemija Kuretič „ de sen pas“

Isti župnik, namreč Blaž Ciapauch, je tudi krstil dne 14, aprila 1587 otroka iz „san passa“ Leta 1599 dne 1. janurja sta pa kumovala pri krsti Seb. Batič in Marjan Kuretič, oba „da santo passio“.

Ta župnik ni pisal dosledno svetnikovega imena. Imenoval ga je Pasus, Passus ali še celo Passius. Bolj dosledno piše to ime njegov naslednik Šimon Samec, župnik Šempaski od L. 1601 – 1639:

„Sequuntur; qui copulati sunt per me Simonem Samec plebanum S. Passi 1601“.

Pri tem (passus) tudi ostane. Pozneje so pisali v matične knjige: Sampass, Shempass, de Shempassio, tedaj tako, kakor je izgovarjalo ljudstvo to ime. Prvi je zapisal v krstno knjigo „Schőnpass“ Jan. Čigoj, tukajšnji kaplan 10. aprila 1756. Ta pisava je bila tako všeč njegovemu župniku Jan. Kobalu, da ni mogel premagati skušnjave, zapisal je tudi on nekajkrat: Schőnpass. Pa tudi kaplan ni ostal trdovraten grešnik; pisal je večkrat Schempass. Izvrstno je, da za časa akvilejskega patriarhata ne najdeš imena Schőnpass. Ko so pa ustanovili Goriško nadškofijo je čutila goriška duhovnija napore dunajske vlade, navzela se od nje ponemčevalnega duha in kvarila poštena stara imena.