ŠEMPAS

ŠT. PAS, ŠEMPAS, SCHŎMPAS, BEL PASSO, S. PASSO

Ime Schőnnpass je zelo staro. Tako so imenovali tisti kraj stari Nemci že takrat, ko so se priseljevali iz mrzlih svojih brlogov v prelepo južno deželo. Stari Gothi so brez težav hodili skozi Šempas v sončne južne kraje. Po vsej pravici in resnici so italijani tisti čas preimenovali „Schőnpass v „Bel passo“.

Duhovita etimološka razprava.

V starih knjigah oz. v cerkvenih arhivih; pravi, da je bila tukaj krščena dne 24. avg. 1586 Evfemija Kuretič „ de sen pas“

Isti župnik, namreč Blaž Ciapauch, je tudi krstil dne 14, aprila 1587 otroka iz „san passa“ Leta 1599 dne 1. janurja sta pa kumovala pri krsti Seb. Batič in Marjan Kuretič, oba „da santo passio“.

Ta župnik ni pisal dosledno svetnikovega imena. Imenoval ga je Pasus, Passus ali še celo Passius. Bolj dosledno piše to ime njegov naslednik Šimon Samec, župnik Šempaski od L. 1601 – 1639:

„Sequuntur; qui copulati sunt per me Simonem Samec plebanum S. Passi 1601“.

Pri tem (passus) tudi ostane. Pozneje so pisali v matične knjige: Sampass, Shempass, de Shempassio, tedaj tako, kakor je izgovarjalo ljudstvo to ime. Prvi je zapisal v krstno knjigo „Schőnpass“ Jan. Čigoj, tukajšnji kaplan 10. aprila 1756. Ta pisava je bila tako všeč njegovemu župniku Jan. Kobalu, da ni mogel premagati skušnjave, zapisal je tudi on nekajkrat: Schőnpass. Pa tudi kaplan ni ostal trdovraten grešnik; pisal je večkrat Schempass. Izvrstno je, da za časa akvilejskega patriarhata ne najdeš imena Schőnpass. Ko so pa ustanovili Goriško nadškofijo je čutila goriška duhovnija napore dunajske vlade, navzela se od nje ponemčevalnega duha in kvarila poštena stara imena.