Marija pomočnice na Brezjah

Angelček

Goriška

Romarska pesem

Mi smo romarji veseli,

romamo po vsej deželi,

kjer se Jezušček časti,

ki Marija ga drži.

Smo doma pri Sveti gori,

kjer Marijini so dvori,

tam, kjer Soča žubori

svete pesmi Materi.

Romamo zdaj na Višarje,

kjer Marija ljudstvo varje;

zdaj pa tja v Vipavski Log,

da obvarja nas nadlog.

V Brdih naših je Vrhovje,

Božje Matere domovje.

To je ljubka božja pot,

naj ohrani jo Gospod!

In v Marijino tam Celje

romarska nas pot kdaj pelje.

Starogorska pa Gospa

pot nam kaže do neba.

O Marija Oberšljanska.

Tvoja moč je velikanska;

kraška zemlja Te časti,

ljubimo Te tudi mi.

Še do Vitovske Marije

pot se rada nam zavije

in na Mirenski tam Grad

vsak naš romar hodi rad.

Zdaj se bomo poklonili

Mengorski Devici mili,

sporočili ji želje,

darovali ji srce.

Z Mengor Mati bo hodila

z nami in nas bo vodila

k vznožju Krna visočin

kjer kraljuje Bog, njen Sin.

Na nas gleda že svetišče,

božjih milosti ognjišče:

Drežnica, pozdravljena,

vas presvetega Srca!

Tam se bomo odpočili,

iz studencev božjih pili

se krepili iz Srca

božjega Zveličarja.

Mi smo romarji veseli,

bili smo po vsej deželi.

Bog nam učakati še daj,

da bi prišli v sveti raj.

Sveti Križ - Kojsko

Svet Križ na Taboru – nekoč vrh grič,

trdnjavski še in s stolpi štirimi obdan
že Turkom – vragom ti si se postavil v bran
in Benečanom. Kronika te poveliča.
Stražar nad Brdi, varuh zemlje na zapadu,
iz razvalin zdaj zreš ob češenj, breskev, trt nasadu.

Svet Križ na Jezeru – kje čudežni so vrelci

pod zemljo? Čez Vrhovlje dol in sem čez Hum
je šla proces`ja romarskih spokornih trum.
Studenci milostni so vreli tam v kapelci.
Ni romarjev. Kjer križi trije stojijo,
popotni se razgledajo čez Brda v Benečijo.

Svet Križ nad Kojskim – stari zvon se ti zamaje

častitljiv v praznik lepi tvoj – na vnebohod
vabeč v stoletjih že prekaljeni naš rod
in selo pod teboj, ki le spomin ti daje.
Sloves pa v tebi je vsekdar – v otarjih zlatih,
v rezbarskih kipih, v freskah, v gotičnih ornatih.

 

                                                                                 Ludvik Zorzut

Filip Terčelj

Kako lepo je zapisal prof. Filip Terčelj (Grivški):

»Sneg nam venča sive glave,

dež nam moči čela.

naše vznožje pa je pomlad

v sadni vrt odela.

Vrisk pastirčkov,

pesem vedra

škrate z gor preganja.

Zlatorog pa v Bogatinu

o zakladu sanja«.

Sveta Gora

 

 

 

 

 

 

Kot bela roža sred cipres

se dviga tempelj do nebes,

kot bela golobica na zeleni trati,

kraljuje med otroci – naša Mati.

O Mati, vrni se nazaj

V svoj tihi svetogorski raj!

 

 

                                                         M. Elizabeta