Kovačev študent

IVAN KOVAČIČ SOŠKI (1873 – 1936)

Ivan Kovačič se je rodil 1. marca 1873 v Avčah nad Kanalom, v Gorici je obiskoval gimnazijo, po maturi pa se je odločil za bogoslovje in bil leta 1896 posvečen v duhovnika.
Svojo prvo duhovniško službo je nastopil v Cerknem, nato v Stržišču pod Črno prstjo, na
Šentviški Gori in v Podmelcu. Zadnja leta pa je služboval na Vrhovlju v Goriških Brdih, kjer je tudi pokopan.
Že v študentskih letih se je zanimal za slovenski jezik in slovstvo. Njegovo prvo delo, igrica v treh dejanjih Vaški skopuh, je izšlo leta 1895. Svojim ljudem je bil vedno blizu in skrbel za njihovo izobraževanje in utrjeval njihovo narodno zavest. Leta 1903 je pri Narodni
Tiskarni v Gorici izšla njegova povest Mladi gozdar, ki je potem doživela še dva ponatisa.
Kovačičevo najbolj znano delo pa je veseloigra Kovačev študent, izšla je leta 1908 pri
Katoliški bukvarni v Ljubljani in jo je leta 1910 kot spevoigro uglasbil Vinko Vodopivec.
Leta 1911 je v Gorici v zbirki Veseloigre in prizori objavil še dve veseloigri Sokratov god
in Nocoj je prav lep večer.Objavil je tudi preko 50 pridig v »Duhovnem pastirju« in
»Zboru svečenikov sv. Pavla«.
Bil je Primorski pesnik, pisatelj in odličen govornik krščansko socialnega gibanja na
Goriškem, saj so se ob njem kalili odlični govorniki. Ustanovil je prosvetno društvo, prirejal
predavanja, ustanovil čitalnico, ki je bila dobro obiskana, ustanovil knjižnico, ki se jo poslužuje staro in mlado, ustanovil je posojilnico in hranilnico, ki je malega človeka osvobodila od starega oderuštva.

Tak je bil torej pravi slovenski duhovnik.

 

 

           B O R I

Tam gori, tam gori

med temnimi bori

bo zadnji moj dom,

sen večni snival bom.

 

Srca mi bridkosti,

strasti in slabosti

prenehajo, tam

zmeraj bo tih mir, sam.

Ko burja in sila

čez grob bo tulila,

bom hvalil Boga,

da me je otel sveta.

Tu vedno so boji,

razdor, nepokoji,

sovraštvo, prepir.

Med vami, bori, je mir.

 

Zato pa vi bori

zeleni tam gori,

pozdravljeni mi

po smrti moji - stražniki!

 

 

Knjige so še na razpolago,

pišite

 

Arhivarji, čuvarji

Ludvik Zorzut  je začel postavljati prve temelje arhivski službi v Novi Gorici

in zapisal doslej edine besede v verzih posvečene slovenskim arhivskim delavcem:

„Slovenci smo mi arhivarji, čuvarji,

smo mi zgodovine pravični pismarji...

Ste vi aktivisti, o gostje nam mili,

pa še naše akte nam boste odkrili.“

Marija pomočnice na Brezjah

Angelček

Goriška

Romarska pesem

Mi smo romarji veseli,

romamo po vsej deželi,

kjer se Jezušček časti,

ki Marija ga drži.

Smo doma pri Sveti gori,

kjer Marijini so dvori,

tam, kjer Soča žubori

svete pesmi Materi.

Romamo zdaj na Višarje,

kjer Marija ljudstvo varje;

zdaj pa tja v Vipavski Log,

da obvarja nas nadlog.

V Brdih naših je Vrhovje,

Božje Matere domovje.

To je ljubka božja pot,

naj ohrani jo Gospod!

In v Marijino tam Celje

romarska nas pot kdaj pelje.

Starogorska pa Gospa

pot nam kaže do neba.

O Marija Oberšljanska.

Tvoja moč je velikanska;

kraška zemlja Te časti,

ljubimo Te tudi mi.

Še do Vitovske Marije

pot se rada nam zavije

in na Mirenski tam Grad

vsak naš romar hodi rad.

Zdaj se bomo poklonili

Mengorski Devici mili,

sporočili ji želje,

darovali ji srce.

Z Mengor Mati bo hodila

z nami in nas bo vodila

k vznožju Krna visočin

kjer kraljuje Bog, njen Sin.

Na nas gleda že svetišče,

božjih milosti ognjišče:

Drežnica, pozdravljena,

vas presvetega Srca!

Tam se bomo odpočili,

iz studencev božjih pili

se krepili iz Srca

božjega Zveličarja.

Mi smo romarji veseli,

bili smo po vsej deželi.

Bog nam učakati še daj,

da bi prišli v sveti raj.

Sveti Križ - Kojsko

Svet Križ na Taboru – nekoč vrh grič,

trdnjavski še in s stolpi štirimi obdan
že Turkom – vragom ti si se postavil v bran
in Benečanom. Kronika te poveliča.
Stražar nad Brdi, varuh zemlje na zapadu,
iz razvalin zdaj zreš ob češenj, breskev, trt nasadu.

Svet Križ na Jezeru – kje čudežni so vrelci

pod zemljo? Čez Vrhovlje dol in sem čez Hum
je šla proces`ja romarskih spokornih trum.
Studenci milostni so vreli tam v kapelci.
Ni romarjev. Kjer križi trije stojijo,
popotni se razgledajo čez Brda v Benečijo.

Svet Križ nad Kojskim – stari zvon se ti zamaje

častitljiv v praznik lepi tvoj – na vnebohod
vabeč v stoletjih že prekaljeni naš rod
in selo pod teboj, ki le spomin ti daje.
Sloves pa v tebi je vsekdar – v otarjih zlatih,
v rezbarskih kipih, v freskah, v gotičnih ornatih.

 

                                                                                 Ludvik Zorzut

Filip Terčelj

Kako lepo je zapisal prof. Filip Terčelj (Grivški):

»Sneg nam venča sive glave,

dež nam moči čela.

naše vznožje pa je pomlad

v sadni vrt odela.

Vrisk pastirčkov,

pesem vedra

škrate z gor preganja.

Zlatorog pa v Bogatinu

o zakladu sanja«.

Sveta Gora

 

 

 

 

 

 

Kot bela roža sred cipres

se dviga tempelj do nebes,

kot bela golobica na zeleni trati,

kraljuje med otroci – naša Mati.

O Mati, vrni se nazaj

V svoj tihi svetogorski raj!

 

 

                                                         M. Elizabeta

Sveta Genderca

Na Sveti Genderci                        

Ne veste več, kako smo šli

gor od Plavì
napri čez Zamedveje
do Idrijce, do laške meje,
potem na Sveto Genderco – nam vse odpustke je sprosila,
ko je pod nami valovila
briška brajda
in Alp Kaninskih, Karnskih, Dolomitskih
cela rajda
se rezala je na obzorju Benečije.
Kobalárji pod vrhom
kostanjev celo ponvo so nam spekli,
a mi se cividina smo navlekli,
ki dobro zdravje, dobro voljo vlije.
Potem dol čez Vrhuj na Kojsko, Hum
kakó navdahnjeni smo se razgibali,
kakó razkočni se po strmcih, klancih zibali.
Smo hvalili, preklinjali smo Brice
čez Števerjan, Oslavje
do Gorice.
Sveta Genderca, se smeješ nam s planin?
mar bi ostali pri Kobálarju in pili cividin.

Pojasnilo: Sveta Genderca, zemljepisno Korada, velja za najvišji vrh Brd (812m),

imenovan po svetnici Gertrudi, slovenski Jerici. Tik pod vrhom, na prehodu skozi Vrata iz Brd, se še danes ponosno razkazuje velika domačija Velišček-Kobalarja, nekoč tako razsežna na vseh koncih teh planin, senožeti, po katerih so se pasle črede krav, volov, konjev, ovac.
Visokorodni Kobalar je bil »kralj – če ne na Betajnovi – pa na Genderci«.
Sedanji zamozavestni gospodar je Miha Velišček-Kobalar, ki nam pripoveduje zgodbo:
»Bilo je nekoč…« - Cividin je sorta belega hribovskega vina z zdravilno kislino, sedaj že opuščena v gorenjih Brdih. – Pod Sveto Genderco- Korado teče Idrijca, obmejna
rečica med Jugoslavijo in italijo.

Fervidus L. Zorzut              

Ludvik Zorzut

V spomin dr. Henriku Tumi

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

zasvetilo v Vipavski dol, na Kras,

na griče valovite,

nad Sočo po vrheh je sipalo zlato.

Tedaj postava, oj, tako visoka, ravna,

pojavi se v čereh, zre v Julijce, zre v Dolomite,

mu poje vse, zaliva s srčno ga krvjo.

Zavesten, sam utre si pot z vrvjo, s cepinom

za Krnom, Mangrtom, tja v Suhi plaz –

kako v škrlatnem znoju sije mu obraz.

Čez mejo še k Rezjanom spe – tam za Kaninom.

Gore, gore,

se niste ve mu izneverile nikdar,

ni v vas laži, ni v vas prevar.

Kdo kakor on pristopa v vašo to areno?

Gore, gore, ste vlile volje mu, moči,

pošteno si pogledali z oči v oči,

k triglavskemu še bogu skloni se čez steno.

Učeni mož zvečer s pastirji paberkuje

v zanosu svojem vse oživljajočem,

s preprostimi se on uči, modruje

ob ognju, o gorskih zgodbicah plapolajočem.

Se iskre razleté čez kuke, čez slemena,

v krnice, rovte, laze, skoz škrbine,

dol v ravne, slape, duplja, v pradoline.

Kdo išče, zaznamuje pristna njih imena?

Je ravno vstalo sonce izza Čavna,

so šle meglice z jezera – k zatonu.

Zdaj na njegovem svetlem, čistem bronu

odseva ta podoba – draga nam od davna.

Da se prikazal nam je danes na vrheh?

Da smo sledili mu na alpskih vseh poteh?

Na vrhu zrasel je večno zeleni gore list:

Hej,tovariš, Henrik Tuma – alpinist!

 

Ludvik Zorzut

Sv. Frančišek Asiški

Letos obhajamo 830 letnico rojstva sv. Frančiška Asiškega (1182 – 1226), ki je v svojem življenju uresničil evangeljske svete. Proti koncu svojega zemeljskega življenja je skoraj popolnoma slep zapel „Sončno pesem“. V njej vse stvari ljubeznivo imenuje svoje brate in sestre ter vabi vse stvarstvo, naj hvali in časti Boga:

„Sončna pesem“

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu
v veliki ponižnosti.



GOSPOD, NAJ BOM ORODJE TVOJEGA MIRU"

Gospod, napravi iz mene orodje tvojega miru!
Naj sejem ljubezen tam, kjer vlada sovraštvo;
naj sejem odpuščanje tam, kjer je krivica;
naj sejem vero tam, kjer je dvom; upanje tam, kjer je obup;
Luč tam, kjer vlada tema; naj sejem radost tam, kjer je žalost.
O, božanski Učitelj, dopusti, da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
kajti skozi dajanje dobimo, v oproščanju nam je oproščeno
in skozi smrt se rodimo v večno življenje.
Amen.
sv. Frančišek Asiški

Vinko Vodopivec

Glasbeni Čedermac  ob 60 letnici smrti

Pesem je Slovence povezovala že skozi zgodovino. Vedno znova se je porajala in donela iz številnih slovenskih grl. Eden najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih skladateljev, hkrati pa tudi eden najbolj zaslužnih za ohranjanje slovenske pesmi in besede, zlasti na Primorskem, je bil Vinko Vodopivec.

Rodil se je 16. januarja 1878 v Ročinju na Goriškem. Njegov oče Vincenc je bil učitelj in organist, doma iz Kamenj na Vipavskem, mati Antonija Makarovič je bila s Svete Gore. Vinko je bil njun prvi otrok. V osemnajstih letih se jima je rodilo še deset otrok. Vinko Vodopivec se je kasneje rad pošalil, da je bil njegov oče moder: ker so se pisali Vodopivec, mu je dal ime Vinko! Zaradi očetove službe se je družina leta 1881 preselila v Podgoro. Tam je Vinko obiskoval ljudsko šolo. Pogosto je opazoval svojega očeta pri igranju na orgle ali harmonij. Nekoč, ko očeta ni bilo doma, je poiskal ključ, odklenil harmonij ter izvabil iz njega melodijo Na planincah. Odtlej je pogosto skrivaj poigraval na orgle. Nekoč ga je oče zalotil pri tem opravilu, vendar ni bil jezen, prinesel mu je vadnico in mu pokazal note. Z dvanajstim letom je mali Vinko že gladko igral in v Podgori spremljal cerkveno petje.

Oče je spoznal njegovo nadarjenost in ga poslal v gimnazijo v Gorico. Stanoval je v dijaškem semenišču, kjer so se dijaki aktivno udejstvovali tudi na glasbenem področju. Vinko se je začel učiti violino. Od leta 1891 je bil ravnatelj semenišča dr. Anton Mahnič, ki je bil navdušen tudi za glasbo.
Gimnazijska leta so Vinku kar hitro minevala. Lotil se je celo komponiranja, čeprav mu je manjkalo znanja o harmoniji in kontrapunktu. Njegova prva skladba Večer, na besedilo Josipa Stritarja, je nastala v Podgori 28. junija 1893, ko je bil Vinko tretješolec, torej star petnajst let. Čeprav gre le za začetniško delo, je v skladbi čutiti toplino in melodioznost, ki sta značilni za poznejša Vodopivčeva dela.
Po maturi leta 1898 je stopil v bogoslovje, študiral je v letih 1898–1902, posvečen pa je bil v tretjem letniku. V vseh njegovih spričevalih zasledimo, da je študiral »diligentissime«,– zelo dobro. V bogoslovju je vodil tudi zborovsko petje in opravljal službo organista. Njegova sošolca sta bila župnik Jakob Ukmar in kasnejši beograjski nadškof Josip Ujčič. Z obema je ohranil stike do smrti.
Idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem

Novo mašo je zapel 21. julija 1901 v Grgarju, kamor se je njegova družina medtem preselila. Nato je končal še četrti letnik študija. Jeseni 1902 je svojo prvo kaplansko službo dobil v očetovi rojstni vasi, Kamnje na Vipavskem. Ustanovil je mešani pevski zbor in tamburaški orkester.

V ta leta sežejo začetki njegovega glasbenega ustvarjanja. Leta 1901 je poslal prvi članek o nekaterih zmotah

cerkvene glasbe v revijo Cerkveni glasbenik. Naslednje leto je bila v isti reviji že objavljena njegova prva tiskana cerkvena skladba O salutaris hostia. Prvi se je nanjo odzval goriški skladatelj Danilo Fajgelj. Opozoril ga je na bistvene napake. V naslednjih letih je Fajgelj, vse do svoje smrti l. 1908, postal Vodopivčev mentor in učitelj kontrapunkta in harmonije.

Vipavsko vasico Kamnje je Vodopivec zapustil v januarju 1906. Za dobro leto in pol je dobil novo službo in postal kaplan v Črničah. Tu je za mešani zbor napisal skladbo Sijaj, sijaj lunica, ki jo je leta 1906 objavil v reviji Novi akordi. To je bila njegova prva objavljena posvetna skladba. Tudi v Črničah je ustanovil in vodil mešani pevski zbor in se včlanil v tamburaški orkester.

Septembra 1907 je Vodopivec dobil dekret za Kromberk. Župnija je obsegala še Loke, Ajševico, Damber in Grčno. Vodopivec je moral skrbeti za štiri cerkve, kar mu je včasih zaradi majhne postave in zdravstvenih težav z nogo predstavljalo velik napor in mu povzročalo velike preglavice. Kljub temu je bil idealen duhovnik, predan svoji službi in ljudem. V Kromberku je takoj po prihodu ustanovil Slovensko kulturno izobraževalno društvo, v katerem so bili ženski, moški in mešani zbor, dramsko društvo in tamburaški zbor. V Lokah je ustanovil pihalni orkester. Leta 1909 je pri Katoliški bukvarni v Ljubljani izdal zbirko Moški zbori. Gojmir Krek je napisal zelo ostro kritiko v Novih akordih.
Vodopivca Krekova kritika ni potrla, saj je že naslednje leto 1910 izdal spevoigro Kovačev študent na besedilo podmelškega župnika Ivana Kovačiča. Skladba je bila pri občinstvu toplo sprejeta. Krek pa je med drugim zapisal: »Avtor si ne želi umetnostne slave /…/ Z umetnostjo nima cela reč ničesar opraviti.«
Ko je bil leta 1927 Kovačev študent ponatisnjen, ga je dr. Kimovec ocenil nekoliko drugače: »Vodopivec je po svojem značaju skladatelj, ki zadene tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni. Zato ni čuda, če je njegova spevoigra zmagoslavno obhodila vso Slovenijo. Prepričani smo, da njenih potov še ni konec. Hvalevredno je zlasti to, da v skladbi ni banalnih stvari.«

Sooblikovalec kulturne pomladi

Leta 1914 se je svet spremenil v vojno prizorišče. Leto kasneje so bili v podobni vlogi tudi naši kraji. V dolini reke Soče se je odprla soška fronta. Kromberk ji je bil zelo blizu, zato so izselili tudi prebivalce tega kraja. Vinko Vodopivec je vztrajal v župnišču, dokler ni vanj priletela granata. Takrat je tudi sam moral v pregnanstvo. Dodeljen je bil župniji Cerknica, ki je potrebovala dobrega organista. Vaške pevke, pa tudi župnik so sprva močno dvomili v sposobnosti tega na videz nerodnega duhovnika. Ko so orgle pri nedeljski maši zadonele kot že dolgo ne, pa so se prepričale v Vodopivčevo nadarjenost. Prav v pregnanstvu v Cerknici je ob poslušanju Žabjega regljanja v poletnih večerih na Stritarjevo besedilo nastala njegova že skoraj ponarodela Žabja svatba.

Po končani prvi svetovni vojni je Primorska ostala pod Italijo. Vinko se je vrnil v porušeni Kromberk ter takoj začel obnavljanje cerkve in župnišča. Nadškof Sedej mu je zaupal v oskrbo župnijo sv. Vida na Placuti v Gorici. Imenoval ga je tudi za duhovnega svetnika ter ga vnovič potrdil kot kolavdatorja novih orgel. Primorska je doživljala razcvet, ne le na gospodarskem področju, v pokrajini se je razcvetela tudi prava kulturna pomlad. Nastajala so prosvetna društva, pevski zbori in dramske skupine. Vodopivca so pevovodje in drugi kar zasipali s prošnjami za nove skladbe.
Vodopivec je razumel poslanstvo časa tudi takrat, ko je fašizem sklenil zatreti in izbrisati slovensko ljudstvo na Primorskem. Cerkev je tedaj ostala edino zatočišče slovenske besede in slovenske pesmi. Z vsemi silami se je vrgel na delo in navezal stike z raznimi skladatelji po Sloveniji in začel zbirati cerkvene in nabožne pesmi. Tudi sam je neprenehoma ustvarjal. Najprej je v samozaložbi izdal zbirko šestnajstih evharističnih pesmi z naslovom Kristusu Kralju (1926) in zbirko dvanajstih Marijinih pesmi Kraljici Svetogorski. Prosvetna zveza, ki je takrat še delovala, mu je istega leta izdala kitico narodnih napevov Rožmarin in Himno v čast sv. Frančišku, Katoliška knjigarna pa zbirko Poljske rože.
V Gorici je Vodopivec našel pridne pomočnike. Njegov mentor prof. Emil Komel in prof. Jožko Bratuž sta mu zvesto pomagala pri sestavljanju pesmaric, tako da so v najhujših letih raznarodovanja nastale štiri dragocene pesmarice: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Svete pesmice (1932) in Zdrava Marija (1933). Založila jih je Goriška Mohorjeva družba, ki se je borila za svoj obstanek.

Vodopivec je postal pravi Čedermac na glasbenem polju. Največkrat je za kritiko svojih del poprosil prof. Emila Komela ali Stanka Premrla.

»Marijin« skladatelj

Leto za letom so prihajale na dan nove zbirke pesmi. Leta 1930 je izdal 20 obhajilnih in blagoslovnih pesmi za moški zbor, leta 1932 zbirko Laudate Dominum (mašne pesmi za moški zbor) in zbirko Cantate Domino (postne in velikonočne pasmi za moški zbor). Obe zbirki sta doživeli ponatis. Vse to je izhajalo v samozaložbi.

Pozneje so Vodopivčeve zbirke izhajale v Ljubljani. Leta 1937 je na besedilo pisatelja Meška izšla slovenska maša Vsi blaženi nebeščani, leta 1938 deset pesmi v čast presvetem Srcu Jezusovemu, leta 1939 devet blagoslovnih pesmi in leta 1942 osem mašnih pesmi.

Ko je naše ljudstvo ječalo pod fašizmom, se je kot v turških časih zatekalo v Marijina svetišča. Tam so v molitvi in pesmi prosili Marijo za pomoč. Vodopivec je napisal veliko Marijinih pesmi (okrog sto), deset lavretanskih litanij za mešani zbor, trideset ljudskih napevov za lavretanske litanije in ene za moški zbor.
Za slovesnejše priložnosti je pisal latinske maše in razne priložnostne pesmi: novomašne, poročne, godovne, za farne zavetnike, nove župnike itd. Orkestralne skladbe za tamburice in godala je pošiljal Hrvatom v Zagreb in Novi Sad ter za Radio Ljubljana. Leta 1935 ga je Anton Dolinar za Radio Ljubljana prosil, naj mu za radijsko oddajo pošlje svoj življenjepis in seznam svojih del. Naštel je 492 skladb, 279 tiskanih in 213 v rokopisu. Na kopijo, ki jo je hranil doma, je 4. februarja 1939 pripisal: »Vseh skladb bo do konca 1938 okoli 1000 ali pa še čez«. V seznamu, ki ga je Vodopivec napravil leta 1935 in mu dal naslov Vincencii Vodopivcii Opera omnia – Elenchus je po letnicah razporedil svoje skladbe, in sicer od leta 1909 do 1935. Med rokopisi omenja sto preludijev za orgle, deset orkestralnih skladb za Radio Ljubljana, 25 rokopisov za Ščeka, 25 rokopisov s. Dolorosi in 50 drugih priložnostnih skladb. Ves njegov opus obsega 1218 del, je v cerkveni glasbi, vendar ta seznam še zmeraj ni popoln, saj je pogrešanih okoli 300 skladb, za katere so naslovi znani, so verjetno v zasebnih zbirkah.

Na strani primorskega ljudstva

Po letu 1935 pa se nam je začel Vodopivec na poseben način odkrivati kot duhovnik in umetnik. Zapustil nam je dragocen zaklad ne le v notah in melodijah, ampak tudi v svojih zapiskih. In teh ni malo. Osem beležnic Agenda ecclesiastica (format 9 x 14) je ostalo v njegovi miznici.

Življenje ga je vedno znova preizkušalo. Leta 1937 je za posledicami fašističnega nasilja umrl njegov prijatelj skladatelj Lojze Bratuž. Njegova smrt je globoko pretresla prebivalce Goriške. Vodopivec se je zato še bolj navezal na Lojzetovega brata Jožka ter na Lojzetovo ženo Ljubko Šorli, ki je napisala marsikatero besedilo njegovih skladb. Leta 1938 je v Kanalu umrl pisec številnih besedil za njegove skladbe in prijatelj, ki mu je vedno priskočil na pomoč – Venceslav Belé. Tudi njegova smrt ga je globoko pretresla. Leta 1944 je umrl še njegov zadnji dober prijatelj Jožko Bratuž.
Tudi v veliki preizkušnji druge svetovne vojne je Vodopivec zvesto stal na strani svojega ljudstva. Še naprej je skušal s pesmijo spodbujati in povezovati Slovence, zlasti Primorce. Napisal je nekaj pesmi za partizanske odseke oz. njihove kulturne skupine.

Leta 1951 je obhajal zlato mašo. Voščila so prihajala z vseh strani. Prijatelj Joža Lovrenčič mu je napisal pesem v latinščini.

Apostolski administrator dr. Mihael Toroš mu je čestital in ga povabil k sodelovanju pri nastajanju verskega štirinajstdnevnika Družina. Vinko Vodopivec je povabilo z veseljem sprejel in postal odgovorni urednik Družine, (1 št. 7. maja 1952), sprva samo za Goriško, a se je kmalu razvil v tednik za vso Slovenijo).

Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v vipavski bolnišnici. Pokopali so ga pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku. Na pogrebu je pelo 18 zborov, igrale so tri godbe, kolona pogrebcev je bila dolga okoli dva kilometra. Ljudje so v solzah peli kot zamaknjeni …


Pripravil Zoran Slejko

Vrhovlje, prva omemba kraja pred 660 leti

Sferchogla, Vercholia, Verculia, Vercoglium, Verhulium, Vrhovlje pri Kojskem

Trgatev je za vinogradnika najbolj vesel letni čas. Veliko slovenskih pesnikov je vinsko trto, našo najlepšo in najdražjo rožico, opevalo v svojih pesmih, znašla pa se je tudi v slovenski himni. V klimatsko ugodnem predelu slovenskega podeželja ni hiše, ob kateri njen gospodar ne bi zasadil vsaj enega trsa. Ker je slovenska zemlja razdeljena na različna podnebna področja, se trgatev ne opravlja povsod ob istem času, razlika dosega tudi več kot mesec dni.

V Beneški Sloveniji je trgatev, bendima, okoli 8. septembra.
Starodavna cerkvica z oltarjem Bandimice stoji v kraju Bergagnacco pri Št. Lenartu v Slovenski Benečiji. Znamenit in od ljudstva obiskovan je bil oltar Matere Božje »bandimice«. Slika je predstavljala Mater Božjo in Božje Dete, ki držita v rokah žitni klas in grozd. Oltar in ime bendimske ali bandimske, to je trgatvene ali vinske Matere Božje je nekaj svojskega, česar ne zasledimo v drugih krajih.
V Brdih sv. meho ali Mihael odpira klet in vendimo.
Tako pravi tudi pesem:

Mi gramo čez Vrhuje,
je zrelo že gruzduje.
Mi gramo čez Kozano,
je pituno in rano.
Mi gramo čez Bijano,
gruzduje je pobrano.
Mi gramo čez Oslavje,
in pijemo na zdravje.

Že leta 1888 je starešinstvo Šmartno – Kojščanske županije sklenilo, da se trgatev začne 8. oktobra. Ker pa je županija sumila da bodo kmetje vsevprek prodajali grozdje je izdala odlok za prekršek pri prodaji grozdja s plačilom kazni. Ker pa se je trgatev že začela v goranjih Brdih so pohiteli in izkoristili praznik na Vrhovlju. Prebran je bil 8. septembra na praznik rojstva Marije na Vrhovlju. Zato izhaja ime Vndimršca prav iz tega datuma in pomeni: Vndu, vndi se je v starem narečju reklo posoda, mršca, pa mečkanje grozdja.

Običaj iz pred 60 let pa je bil, da so vsem sodelujočim pevcem, ki so prišli od daleč na Vrhovlje dali v zahvalo roč grozdja.

Prva omemba, ki se nanaša na naš kraj »Vrhovlje« v pisani obliki je iz Čedajskega urbarja:
to je bilo 12. aprila leta 1348 je Jurius Mauri de Vercholia zastavil vinograd.
To je bilo pred 660 leti.
Prvo napisano ime Sferchogla, Vercholia, Verculia, Vercoglium, Verhulium, Vrhovlje pri Kojskem nosi ime po vrhu, vrh-ulje.
Verculia se zasledi v mapnih zemljevidih iz leta 1772 in 1812, ki nam kaže tudi hiše, ki so jih prišleki postavljali ob vodnih izvirih.
V Vatikanskem arhivu se nahajajo naslednjo podatki o goriški nadškofiji:
Vrhovlje, Brestje, Gonjače in Dobrovo so leta 1648 spadale pod jurisdikcijo grofov Colloredo.
Naslednji vizitacijski zapisnik goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije iz leta 1750 za časa grofa Attemsa navaja:
Na Vrhovlju živi 36 družin, to je 200 ljudi, naš župnik je Matteo Boltar.
Po odhodu Francozov je grof Saurau na dunajskem zboru začrtal nove meje leta 1814 so pod goriško – beneško mejo pripadali sledeči kraji: v Brdih Senik, Mernik, Škrljevo, Brdice in Vrhovlje.
Čeprav so bile vizitacije namenjene predvsem cerkvenim zadevam in verskemu življenju je v zapisnikih mogoče najti podatke o demografskem stanju, o gospodarstvu in kmetijstvu, o družbenih vprašanjih ipd.
O zapiskih, ki jih je še ogromno in pričevanjih že pokojnih ljudi, pa kdaj drugič.

Pripravil Zoran Slejko

Marjan Kožlin - biseromašnik

Msgr. Marjan Kožlin se je poslovil v starosti 89 let

Biljana v Goriških Brdih

je v nedeljo popoldan 5. oktobra 2008 s slavolokom veselo pričakala vaščana biseromašnika g. Marjana Kožlina. Cerkev je bila prepolna za vse ljudi, zato so nekateri ostali zunaj. Sv. mašo je vodil biseromašnik Marjan Kožlin ob prepevanju cerkvenega zbora in sodelovanju sobratov. Med sošolci ni bilo nobenega živečega ampak le dva njegova letnika Franc Govekar in Milan Sirk, briški duhovniki: Janez Lapajne, Emil Kramar, Jože Ipavec in domači župnik Alojzij Kržišnik, ki je biseromašnika pred sv. mašo pozdravil, ter mlajši domačin Sašo Mugerli, bratranec pater Anton Jerman, Jožko Kragelj in dekan Aleš Rupnik.

Brda so mu poklonila umetniško sliko Biljanske cerkve z zvonikom. Po maši je sledilo veselo razpoloženje z briško kapljico za vse zunaj cerkve, ki so se želeli osebno srečati z slavljencem.

Župnik iz Vipolž v Brdih letos praznuje 60 let mašništva.
Gospod Marjan Kožlin je bil rojen leta 1926 v obrtniški »Žnidarjevi« družini v Biljani.
V družini je bilo rojenih osem otrok, dva brata in šest sester. Ena od sester je postala redovnica, brat pa je umrl star komaj 11 let.
Leta 1936 se je kot desetleten deček učil pri učiteljici v Hruševlju in za počitnice pri duhovniku Edku Ferjančiču v Šlovrencu. To je bila krajša pripravljalnica nato je odšel na šolanje v malo semenišče v Gorico.
Med 2. svetovno vojno je bil s sošolci premeščen v furlanski Videm, kjer je spoznal tudi duhovnike iz Beneške Slovenije. V času vojne se je uspešno rešil iz nevarnih razmer. Avgusta 1944 so ga mobilizirali partizani, vendar ni šel na bojišče, ker ga je duhovnik Edko Ferjančič skupaj s še enim briškim bogoslovcem imenoval za osebnega kurirja. Po vojni se je spet vrnil v bogoslovje v Gorici in pred priključitvijo Primorske leta 1947 je odšel v Ljubljano, z 22 leti in pol je dočakal posvetitev. V Vatikan je poslal prošnjo za spregled »pomanjkanje let« in je bil 26. septembra 1948 posvečen v duhovnika.

Novo mašo je pel 3. oktobra 1948 v cerkvi sv. nadangela Mihaela v Biljani.
»V soboto 2. oktobra 1948, sem iz Vrtojbe, kjer sem pri g. Godniču preživel teden med posvečenjem in prvo slovesno novo mašo, prišel z vlakom v Plave. Na postaji me je čakal s konjem in »karoco« Obljubkov Stojan, da me pelje v Biljano. Kar nerodno mi je bilo, ko sem se znašel v središču pozornosti.

Biljana je bila praznično okrašena, ko sem med veselim pritrkovanjem stopil pred cerkev, kjer mi je župnik g. Tone Krapež prvi izrekel dobrodošlico. V cerkvi so sledile pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Po večerji sva se z g. Kragljem sprehajala ob cerkvi, na koru pa so pevci vadili mašo ob spremljavi orkestra pod vodstvom organista Ignaca Kožlina. Jaz sem se umaknil v župnišče, da se malo odpočijem: bil sem zares utrujen.
Ne dolgo potem se sliši par strelov, neko vpitje, nekaj škripanja… Kmalu pa prileti g. Kragelj povedat: »Prton (slavolok) so podrli«. Kaj narediti? Fantje, ki so pripravljali potrebno za drugi dan, so predlagali: »Ga bomo spet postavili«. G. Kragelj in Krapež pa sta bila mnenja, naj ostane podrt. »Naj bo priča kulture, ljudske oblasti«. In tako je ostalo.
Drugi dan so vsi ljudje in sprevod svatov in duhovnikov stopili v slovesno okrašeno cerkev čez podrti »porton«. To je bil uvod v moje duhovniško življenje. Če je kdo še živ od tistih »junakov«, verjetno ga je še sedaj sram takega podviga.
»Mogočne je vrgel s prestola…«, je ugotovila že Devica Marija. In to se vedno ponavlja v zgodovini Cerkve. Cerkev je nepremagljiva!« Je povedal biseromašnik g. Marjan Kožlin.
Na novi maši mu je govoril največji prijatelj znan primorski duhovnik in pisatelj g. Jožko Kragelj, ta stik sta ohranila do današnjih dni, saj je g. Kragelj sodeloval pri vseh obletnicah z pesmi in nagovori.
Imenovan je bil za kaplana v Cerknem in župnijskega upravitelja v Novakih. Že ob nastopu službe v Cerknem so se začeli politični pritiski. Tedaj je stanoval v Cerknem in urejal župnišče v Novakih. Nasploh je bil ves čas praktičen in sam svoj mojster. V Novakih je ustanovil kar štiri pevske zbore in dve mladi pevki naučil orglanja. Tedaj v cerkvi niso imeli organista. Poleg vsega drugega je ljudem popravljal tudi ure.
Leta 1966 je dobil dekret za župnijo Podmelec in Roče, kjer je ostal do leta 1980. Takrat je bil spet premeščen v župnijo Šempas in ostal dolgih 20 let. Sedaj pa uživa zaslužen pokoj v župniji Vipolže in oskrbuje še župnijo Medana, vesel pa je vsakega obiska.

O Bog, učil si me od moje
mladosti, tudi v starosti
me ne zapusti. ( Ps 17, 17 )

Spominja se, da je med služenjem vojaškega roka v Makedoniji leta 1952 oficir tedanje JLA svetoval, naj čimprej zamenja službo, ker sicer prav kmalu ne bo imel kaj delati v socialistični družbi.
G. Marjan Kožlin se s pisano besedo oglašuje v Briškem časniku, sodeluje na vseh področjih, širi poznanstva in želi, da bi briške vasi postale kulturno in vsestransko spet tako živahne, kot so bile pred 2. svetovno vojno.

Sveti Duh darove svoje
siplje naj na delo Tvoje,
da zaslužil boš nebesa,
ko prišel bo čas slovesa.

Pripravil Zoran Slejko

Rodbina Neuhaus - Št. Maver

Leta 1031 nastopijo kakor posestniki goriški grofje Eppensteine. A leta 1090 preide dežela v last grofom Lurngavskim, ki so ostali vladarji do leta 1500, ko je umrl Leonhard, zadnji grof tega rodu.

Lurngavci so prišli iz Tirola, kjer so imeli posestva v Bistriški dolini. V deželo so privedli mnogo nemških plemikov, katerim so podeljevali graščine z obsežnimi zemljišči. Za časa grofa Majnharda IV. je prišla iz Štajerskega plemenita rodbina Graben, katera je v drugi polovici 14. stoletja dobila graščino Št. Maver (leta 1365). Kdo je bil lastnik tega posestva prej ni znano. Največjo veljavo je imela rodbina Graben koncem 14. in v začetku 15. stoletja. Naseljena je bila blizu Gradca, a je izumrla že leta 1535.

Kozem Virgil Graben je bil pooblaščenec zadnjega goriškega grofa Leonharda. Leta 1494 se je pritožil v njegovem imenu pri beneškem namestniku Furlanije zaradi kratenja in oviranja pravice zavetništva nad oglejskim patriarhom. Virgil je bil tudi upravitelj in oskrbnik vse grofije in je sam upravljal vse posle namesto slabotnega Leonharda. Po njegovi smrti 1500 l. je ostal skupno z grofom Febom della Torre upravitelj grofije tudi pod vlado cesarja Maksimilijana, do leta 1504. Istega leta je dobil naslov „cesarski svetovalec“. Leta 1505 so prešla nekatera posestva plem. Graben v last grofov Strassoldo. Virgil pl. Graben je umrl konec leta 1507.

Istega leta sta brata Anton in Majnhard pl. Neuhaus kupila posestva v Vrtojbi, Šempetru, Štandrežu in Št. Mavru od Virgila pl. Graben. Od tega leta je ostal Št. Maver last družine Neuhaus do prve polovice devetnajstega stoletja, torej nad 300 let.

Neuhausi so bili prej tržaška plemenita rodbina. Imenovali so se Bursa. Leta 1280 so dobili v last grad Krasperk blizu Golca v Istri. Okoli leta 1313 je sezidal neki Vinter Bursa nov grad nasproti gori Gromadi pri Podgradu. Imenoval ga je „Domus nova“ - (nova hiša) - Neuhaus. Rodbina se je razširila in prevzela ime „Neuhaus von Neukofel“, (Neukofel pomeni Na školju pri Škofljah ob Reki). V drugi polovici 14. stol. Najdemo Neuhause v Krminu grof Majnhard jim je namreč dal v najem posestva za Lazom (Driolassa), v Koroni, v Krminu, Kravlju itd.

Leta 1499 je bil Anton pl. Neuhaus sprejet med domače plemstvo. Simon pl. Neuhaus je bil v 15. stol. Goriški vicedom. Nakupil je posestva v Barbani, Martinjaku in Kozani za 26 mark leta 1376.

Nikolajeva vdova Lucija dobi 1464 leta od grofa Leonharda graščino v Vipavi.

Zgoraj omenjeni Anton pl. Neuhaus, ki je kupil leta 1507 Št. Maver je bil član deželnih stanov v Gorici, glavar v Pordenonu in dober prijatelj Blanke Marije žene cesarja Maksimilijana. Pokopan je v Št. Mavru v cerkvi. Št. Maverski grad je bil za časa Grabnov nekako zapuščen, zidan je bil nekoliko bolj južno od sedanje palače g. Fonzarija. Neuhausi so ga posuli ter si sezidali hišo nekoliko korakov bolj proti severu. Ta je pogorela 1849 leta. Novo poslopje je dal postaviti vojvoda Blacas na istem zidovju takoj po požaru.

Antonovi sinovi so bili; Gašper, Josip, Sebastijan in Jakob. Slednji je preživel svoje brate in je bil zaupnik plemstva v katastralnih ter kameralnih zadevah 1585 in 1587 leta. Bil je tudi na dvoru nadvojvode Ferdinanda kakor odposlanec plemstva 1603 leta ter imenovan članom komisije za spremembo mestnega pravilnika. Svojemu očetu Antonu, sestri Hieronimi in bratoma Josipu in Sebastijanu je postavil v cerkvi spominsko ploščo.

ANTONIO NEHAVSERO PARENTI OPT. QUI VIXIT AN.LXXXI MEN. V. D. XVII. IOSEPHO. ET SEBASTIANO NEHAVSERIS. FRATRIBVS. CARIS ET HIERONYMAE SORORI. DILECTIS. IACOBVS NEHAVSER FL. MOERENS P. IIII. ID. IVNII. M.D.L.XXXVI. ET CVM FATA VOLENT SIBI. ET POSTERIS.

Prevod:
Antonu Neuhausu, vrlemu očetu, ki je živel 81 let, 5 mesecev in 17 dni, Josipu in Sebastijanu, dragima bratoma in Hieronimi, ljubljeni sestri.
Jakob Neuhaus, žalujoči sin, po 4 dnevu sredine junija 1586, in če usoda hoče, sebi in potomcem.

Nad napisom je grb rodovine. V ornamentu bojnega ščita je jajčasto polje s prečnimi, trovrstnimi kvadratčki. Zgoraj je viteški oklep s krinko in čelado. Poleg so črke; S. V. N. (Signum vexilli Neuhauseri, to je znak zastave Neuhausov).

Leta 1572 so Neuhausi prodali Ivanu pl. Kobenclju posestva in desetino v Stegovcih na Vipavskem. Listina o tem je bila shranjena v arhivu grofa Coroninija v Krombergu, (omara III., 5 škatla). Sestavljena je bila v hiši Antona pl. Neuhaus v Št Mavru, dne 22. oktobra 1572 leta. Priči sta bila Nikolaj Varnja in Lenart Tabon, oba iz Kanala, ki sta takrat bivala v Št. Mavru.

Leta 1581 je Jakob Neuhaus prodal posestvo Hrastovlje v Istri, (Ljubljanski zvon 1888, str. 213).

Jakobova sinova in Antonova vnuka sta bila Peter in Jožef. Peter je bil vojaški častnik in se je bojeval v vojni, ki jo je poveljeval Ivan Peter pl. Coronini. Jožef Iv. Krstnik pa je bil poslan 1616 leta v Ljubljano, da pozdravi v imenu stanov nadvojvodo Ferdinanda. Bil je cesarski svetovalec, komornik in upravitelj Gorice. Cesar Ferdinand II. ga je povzdignil v baronski stan s pridevkom: „Neuhaus in Št. Maver“. Leta 1627 in 1628 je bil stanovski katastralni komisar. Zastopal je tudi goriške stanove ne cesarskem dvoru leta 1642. Cerkev v Št. Mavru je dal popraviti in razširiti leta 1670.
Dne 24. avgusta 1698 leta je cesar Leopold I. Povzdignil barona Nikolaja Neuhasa v državnega grofa. Tudi Krminska rodbina Neuhausov (Neyhauss-Cormons) je dobila baronstvo in grofovski naslov enako kot Neuhausi iz Št. Mavra. Nikolajev brat Gašpar je bil tačas podmaršal v Celovcu.

Antonov brat Ivan Neuhaus je bil od 1507 – 1527 leta glavar v Rihemergu. Leta 1508 so pridrli v Rihemberg Benečani, katerim je moral začasno prepustiti grad. V Gorici je imel mnogo posestev; cesar Maksimilijan I. ga je imenoval leta 1511 za namestnika v Furlaniji. Nikolaj Volbenk Neuhaus je bil komendator nemškega viteškega reda v Črnomlju, Ljubljani in Metliki. Krištof Neuhaus je napravil svojo oporoko v lastni hiši v Gorici, ki je bila „sita super Traunech (Travnik) prope Rastellum“ (postavljena na travniku poleg Raštela). Mihael (1519 – 1523) in Peter Urban Neuhaus sta bila glavarja v Tominu. Ulvin Neuhaus „zum Neukhoffl“ je bil cesarjev poverjenik pri delitvi investitur leta 1567. Nil je tudi deželni odbornik na Kranjskem (leta 1583 .Valvasor). Tega leta je prodal Ivanu pl. Kobenclju kmetijo v Koprivi na Krasu za 275 dukatov, vsak po 80 krajcarjev. Leto pozneje so kupili Kobenclji on Neuhausov posestva v Kobjiglavi. Listine so se nahajale v kromberškem grofovskem arhivu, omara III. Škatla 4 (Rutar). Leta 1580 je kupil Kobencelj od Franca Neuhausa iz Krmina desetino v Svinem na Vipavskem. Gašper, Jakobov brat je branil 1617 leta Šmartno v Brdih proti Benečanom, potem pa je bil polkovnik v tridesetletni vojni.Tudi dva druga Neuhausa sta bila vojaška častnika v omenjeni vojni.

Rutar trdi, da se je najbrž vsa rodbina preselina na Češko. Moravsko in v Dolenjo Avstrijo. Pravi namreč, da so bili Neuhausi strogi katoličani ter so dobili po bitki na Beli gori 1620 leta mnogo posestev v imenovanih deželah. To trditev je treba popraviti v toliko, da so se naselili v omenjenih deželah in pa na Koroškem ter v Šleziji samo nekateri člani rodbine iz Št. Mavra ter ustanovili več družinskih vrst, glavna veja rodbine pa je ostala tukaj. Njihovi potomci so bivali tu še v drugi polovici 19. stol. Ljudsko izročilo pravi, da so ljudje zelo hvalili gospodo, ki so jo imenovali „Navžarjih“, in so lepo ravnali s svojimi kmeti.

Czoernigovo trditev, da je bila rodbina Neuhaus – Št. Maver izumrla, je ovrgel že Rutar. Rodbina je imela svoja obširna posestva v omenjenih severnih deželah cesarstva.

Glavar rodbine je bil grof Julij, sin Adolfov polkovnik v pokoju. Njegova hčerka Adrijana se je poročila s hrvaškim grofom Metelom Ožegovičem. Rodbina Neyhauss – Cormons pa je živela v pruski Šleziji, kjer so imeli graščino Bladno. 1837 leta je umrl v Ljubljani grof Anton Neuhaus, ko je potoval z Dunaja v Trst. 

zbral Zoran Slejko  

Josip Abram - Trentar

Msgr. JOSIP ABRAM - TRENTAR in njegov opus ob 70 letnici smrti.

Velikokrat iščemo vzore na tujih tleh in pozabljamo na naše ljudi, ki so v težkih dneh raznarodovanja in nasilja ostali trdni in še danes svetijo kot svetilnik nam in bodočim rodovom.

Josip Abram se je rodil v Tupelčah pri Štanjelu po domače se je reklo pri Grajžarjevih dne 2. februarja 1875. Oče Janez je bil kmet, mati Jožefa Koron pa je prišla iz Batuj. Krščen je bil pri istem krstnem kamnu kot škof Mahnič, ki je bil nekaj let starejši od njega.

Trdo delo na kmetih in kraška burja sta v njem izbrusila kremenit značaj, ki je od otroških let do pozne starosti ostal trden in neomajen kot kraške skale.
Osnovno šolo je mali Josip obiskoval v rodnem Štanjelu. Ni znano, kdo je odkril njegove talente in ga poslal v Gorico, kjer je štiri leta obiskoval prve razrede gimnazije. Nato so ga poslali v Ljubljano, kjer je dokončal višje razrede gimnazije in maturiral leta 1895, ko je prizadel Ljubljano strašen potres. Leta 1892 se je prvič srečal z dr. Janezom Ev. Krekom,
ki je zbiral okrog sebe mlade in jih navduševal za slovanske jezike, zlasti za ukrajinščino.
Med dijaki, ki so zahajali h Kreku, je bil tudi Oton Župančič in Josip Murn. V njegovi šoli so se navzeli odločne katoliške in socialne miselnosti. Navduševal se je tudi za svojega rojaka dr. Antona Mahniča, ki je takrat v Gorici izdajal prvo znanstveno revijo »Rimski katolik«, tega je širil med ljubljanskim dijaštvom. V njej je objavljal načelne članke o umetnosti in filozofiji. Revija je postala borbena, zato so ga liberalci napadali. Ker so se vrstili napadi na Mahniča, so dijaki čutili dolžnost, da ga branijo. Abram je napisal sonet in 28. maja 1893 so mu ga poslali z dvajsetimi podpisi:

Veleučenemu gospodu

Msgr. DR. ANTONU MAHNIČU
Profesorju bogoslovja in uredniku Rimskega Katolika v Gorici

Divjal je boj v deželi bratomoren,

Razdjati htel je vrag kraljestvo pravo,
A ljudstvo, kralju zvesto, v boj z zastavo,
Nad vraga vodil je vodnik uzoren.

Takoj premagan je sovrag uporen,

Ovenča z vencem kralj zmagalcu glavo,
Navdušen kliče ljud vodniku slavo,
Možu, ki kralju vedno je pokoren.

A vas, ki branite resnico sveto,

Hrabro zavračate temino kleto,
Nakitil Lev je sam s častjo in slavo.

In mi, pod praporom Vaš hoteč dospeti,

Častitamo Vam, za resnico vneti,
Uzor naj Vaš na pot nas vodi pravo!

Po končani gimnaziji je Abram odšel v Gorico in se vpisal v bogoslovje. Zvesta prijatelja sta mu postala Anton Brecelj in Ciril Vuga. In skupaj so ustanovili »Zaporoško Sič«. To je bilo kazaško pobratimsko društvo in si prisvojili kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan.

Kot bogoslovec je objavljal pesmice in članke v »Angeljčku«, »Vrtcu« in dunajski »Zori«. V tej zadnji je objavil več tehtnih razprav o takratnih aktualnih vprašanjih. V »Dom in svet« je začel pisati o Ukrajini in pesniku Tarasu Sevčenku.
Mašniško posvečenje je prejel 23. julija 1899. Na novi maši 30. julija 1899 v Štanjelu mu je govoril dr. Janez Ev. Krek.
Po novi maši je dobil Abram dekret za kaplana v župniji Bovec. To ga je presenetilo, ker ni bil vajen hribov. Vendar je zapisal, da se je takoj navdušil za hribe, ko je zagledal prvi sneg na Bavškem Grintavcu. Gore so postale njegova ljubezen. V njegovih spisih ni sledu o Krasu. Goram pa je zapel čudovite slavospeve. V Bovcu je imel hvaležno področje, da je začel uresničevati Krekove socialne nauke. Spoznal je bovške rudarje, ki so delali v Rabeljskem rudniku. Ustanovil je Delavsko izobraževalno in podporno društvo, kateremu je sledila še podružnica v Logu pod Mangartom. Leta 1901 pa je nastalo še Katoliško politično in gospodarsko društvo za bovški okraj. Da bi bolj navdušil ljudi, je povabil dr. Kreka, ki je govoril na shodu tega društva.
Abramovo pastoralno in prosvetno delo v Bovcu je trajalo le dve leti. Dne 15. septembra 1901 je odšel za vikarja v Trento. In Trenta je postala njegova velika ljubezen. Ime Josip je spremenil v Joža, Abram pa je postal Trentar, kot se je pozneje podpisoval.
Visoki hribi, ki so kot naravne katedrale stale pred njim, so mu s svojo mogočnostjo vzbujale spoštovanje, sam pa se je čutil majhnega, ponižnega pred njimi. Želel jih je spoznati in jim zapeti svoj slavospev. Nič ga ni motilo, da so mu nekaj mesecev zakrivale sonce. Takrat je obiskoval svoje ljudi, poslušal njih govorico, spoznaval njihove navade in si vestno beležil, kar so mu povedali o preteklosti. Dokler ni zapadel sneg, je prehodil vse steze do Zapotoka, do izvira Soče, obiskal je Mlinarico in se spoprijateljil s Tožbarjem, Špikom in Moto, znanimi gorskimi vodniki. Tu je srečal velikega ljubitelja naših gora Juliusa Kugyja.
Kot zaveden Slovenec se je Abram v Trenti začel zanimati tudi za Slovensko planinsko društvo, ki je takrat obstajalo že osem let. Soška podružnica SPD pa štiri leta. Vedel je, da ima Nemško planinsko društvo svoje koče na Kaninu in v Trenti/Baumbachhutte/.Želel je, da bi naše planine ohranile slovenski značaj. S Kugyjevo pomočjo je pridobival gorske vodnike za SPD. Povezal se je z Jakobom Aljažem, ki je pastiroval na drugi strani Triglava in utiral pot slovenskemu planinstvu. Pri občini Trenta je dosegel, da je zaznamoval z napisi in označeval poti s Slovenskimi imeni. Odkril je Trentarsko pot na Jalovec, da je bila neodvisna od nemške. Začel je pisati v Planinski vestnik. V Abramu se je nabiralo toliko vtisov, da so ostali neizbrisani. Povsod jih je nosil s sabo. Ko so mu začeli prekipevati, jih je zlil na papir. Zato se ne smemo čuditi, da je največ napisal o Trenti, ko jo je zapustil. Ostala mu je v duši. Kot so bili Trentarji z dušo in telesom navezani na svoje kraje, tak je ostal tudi Abram.
Abram je zapustil Trento 17. oktobra 1904 in odšel v Novake v cerkljansko dekanijo. Čeprav se je težko ločil od trentarskih ovčic, ga je razveselilo dejstvo, da bo bliže svojemu vzorniku Kreku, ki je prihajal med počitnicami na Prtovč. Vedel je, da se bo z njegovimi spodbudami in nasveti spet lotil ukrajinščine, na katero v Trenti ni pozabil. Tu je začel prevajati Ševčenka, njegovega Kobzarja in Hajdamake.
Župnišče v Novakih je postalo prava kulturna delavnica, prevajalnica, kraj, kjer je Abram uresničeval Gregorčičeve verze: Ne le to, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!
Delo z mladino, verouk, zapiski o Trenti, ukrajinsko vprašanje, prevodi, vse se je nakopičilo, da ni vedel, česa bi se prej lotil. Vrh vsega ga je Krek spodbujal, naj napiše dramo o Zlatorogu, da ne bodo le Nemci kradli to, kar je nastalo v naših gorah, med našimi ljudmi.
Vse, kar je v Trenti zbiral in beležil, je v Novakih začel urejati, da bi planincem in vsem, ki niso še nič slišali o Trenti, prikazal to skrito dolino in raj, v katerem najde človek svoj mir in se spočije. Leta 1907 je v nadaljevanjih izhajal njegov opis »Trente« v Planinskem vestniku. Istega leta je objavil v »Dom in svet« članek »Maloruske pesmi in kolomejke«. Istočasno je pripravil za tisk »Kobzarja« z zgodovinskim pregledom Ukrajine in življenjepisom pesnika Ševčenka. Izšla je pri Leposlovni knjižnici v Ljubljani kot V. zvezek. Tiskala jo je Tiskarna Katoliškega tiskovnega društva v Postojni. Knjigo je posvetil »Dr. Jan. Ev. Ostapu – Kreku, prvoboritelju krščanske demokracije«. Zgodovinski pregled Ukrajine obsega 27 strani, Ševčenkov življenjepis pa 53 strani. Ostalo obsega prvi del Kobzarja. Knjigo je poklonil nadškofu Sedeju, ki se mu je lastnoročno zahvalil.
Ševčenkove pesmi so bile do takrat prevedene že v devet jezikov, zlasti v skoraj vse slovanske. In Abram jih je želel pokloniti tudi Slovencem.
Abram je tri leta preživel v Novakih. In prav ta leta so bila zanj zelo ustvarjalna. Tudi kar je pozneje objavljal, je že tu nastajalo v osnutkih. Krekova bližina, njegov zgled in spodbude, vse to je pomagalo, da je znal vestno izkoristiti prosti čas.
Leta 1907 ga je nov dekret poklical v dolino v župnijo Bilje. Pred njim je tam deloval Ivan Rojec, ki je ustanovil Zadružno opekarno in Posojilnico, ki je čakala Abrama, da stopi po stopinjah Krekovega socialnega dela. Ta župnija je zahtevala svoje. Imela. Tu se je namreč srečal z delavci in se je moral ukvarjati s socialnimi vprašanji. Tu ni bilo časa za pisanje. Zalegla je govorjena beseda. Ljudi je bilo treba podučiti. Zato je pripravljal predavanja in nastopal kot govornik. Nekatera predavanja so ostala v rokopisu: Agrarno vprašanje, Vzrok sedanjega položaja delavskega stanu, Socializem – razuzdani sin jetičnega liberalizma, Krščanska demokrata S. Gregorčič – Ševčenko, S. Gregorčič – pesnik srca, Krščansko socialni program, Proč z vero?, O pomenu papeštva za evropsko kulturo, O komunizmu – boljševizmu, Gregorčič – kmet poet itd.
Zdaj, ko imamo toliko papeških okrožnic, si ne moremo misliti, da je Abram pred 100 leti obravnaval taka vprašanja, kot so te misli: Papež učitelj in varuh resnice, papež varuh pravice, papež varuh nravnosti, papež oznanjevalec ljubezni.
V Biljah je Abram ustanovil Katoliško izobraževalno društvo, dramski odsek, telovadni odsek in Kmetijsko društvo.
Kljub dušnopastirskemu in prosvetnemu delu je našel čas, da je dokončal igro o Zlatorogu. Sprva je imela štiri dejanja. Skladatelja Vinka Vodopivca iz Kromberka je naprosil, da mu je uglasbil nekaj motivov za ženski in moški zbor
Štiri leta se je Abram žrtvoval v Biljah. Morda se je čutil preobremenjenega, zato je zaprosil za majhno župnijo Obloke v Baški dolini. S tem se je nehote izognil strahotam prve svetovne vojne, ki je razsajala prav po vaseh okoli Gorice. Hkrati pa je postal angel varuh za begunce, ki so morali zapustiti svoje domove.
Njegov župljan Polde Kemperle, časnikar, je zapisal: »Njegovo delo v Baški dolini med svetovno vojno je bilo zelo požrtvovalno, neuklonljivo in neustrašeno. V revni Baški dolini in po Cerkljanskem je bilo polno beguncev, na Kneži je bil glavni stan avstrijskega kora z vso nadlego soldateske. In v tem strašnem položaju je Abram delal in se mučil za prehrano izstradanega prebivalstva. Ponoči in podnevi je bil na nogah, kregal in boril se je z vojaškimi in civilnimi oblastmi, delil živila in tolažil lačne; ni čuda, če ga je vsa Tolminska poznala, ga spoštovala in mu bila hvaležna«.
V Oblokah mu je prišlo prav tudi njegovo znanje ukrajinščine. Med ujetniki so bili namreč tudi ukrajinski vojaki, katerim je pridigal v ukrajinščini. Poslušali so ga s solznimi očmi.
Med službovanjem v Baški dolini pa ga je zadel najhujši udarec, ko je zvedel, da je 8. oktobra 1917 nenadoma umrl njegov vzornik dr. Janez Krek. Hud udarec je bil tudi za primorske begunce, ki so imeli v Kreku zvestega zagovornika. Najhujša škoda pa je bila za ves slovenski narod.
Leta 1916 je priletela italijanska granata in zadela svetolucijsko župnišče, kjer je hudo ranila župnika Fabjana, ki je nato umrl v vojaški bolnišnici v Podmelcu. Do 1918. leta so župnijo oskrbovali iz Podmelca. Nato je bil Abram imenovan za svetolucijskega župnijskega upravitelja. Dobro je vedel, kaj ga čaka. Razvaline, fašizem je ukinil slovenske šole, društva in slovenski tisk. Bila so težka leta raznarodovanja. Tudi ta križ je sprejel na svoje rame.
Tu je oživil hranilnico in posojilnico, da bi pomagal kmetom ter odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je postala tajna šola slovenskega jezika in je na tihoma budila narodno zavest.
Postal je tarča fašistične oblasti, ki ga je povsod zalezovala in skušala moralno očrniti. Ko mu je bilo hudo, se je vračal v svoje gore.
Nadškof Sedej ga je leta 1929 poklical v Pevmo blizu Gorice. Bil je odbornik in nadzornik pri KTD in Zadružni zvezi v Gorici. Veliko je pisal v Koledarje GMD, v Mladiko, Naš Čolnič, Mentor in druge časopise. V Pevmo je povabil slikarja Toneta Kralja, da poslika župnijsko cerkev. In Kralj je Abrama naslikal v prezbiteriju in ga posadil med koncilske očete.
Leta 1938 je odšel na obisk k svojim prijateljem v Ljubljano. Pesniku Lovrenčiču je zaupal, da »ima zbrano že vse gradivo, ki ga predela v posebno knjigo o Trenti – tem svojem najljubšem kraju«. Smrt je pretrgala njegove načrte.
Umrl je 22. junija 1938 pri svojem najboljšem prijatelju dr. A. Breclju in kjer sedaj počiva blizu vélikega Kreka, ki mu je bil učitelj in prijatelj.
Njegov dolgoletni prijatelj dr. Julius Kugy mu je postavil najlepši spomenik z besedami:
»Bil je žalosten dan zame, ko sem zvedel za nepričakovano smrt župnika Josipa Abrama. Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal in eden mojih najboljših prijateljev. Najboljše, kar vsebuje moje zadnje delo /pet stoletij Triglava/, je Abramov izvirni spis o triglavskih bajkah, katere je kot najboljši strokovnjak do podrobnosti obvladal…«
Abram je s svojimi spisi vzgajal. V vsakem srcu je želel zbuditi ljubezen do gora, do naše zemlje in do domovine. Njegovo srce je prekipevalo te ljubezni, ki jo je želel presaditi v preprostega in izobraženega človeka.
Ni se mu uresničila želja, da bi sam zbral svoje spise o Trenti, ki jo je tako ljubil.
Pisatelju duhovniku Jožku Kraglju gre zasluga, da je opisal življenje svojega nekdanjega župnika in mecena Jožeta Abrama, prevajalca, znanega trentarskega župnika, planinca, nekakšnega »primorskega Aljaža« v knjigi »Moja Trenta«, ki je izšla pri GMD leta 1972 in s ponatisom leta 1997, v zbirki graditelji slovenskega doma, izdalo Ognjišče Koper 1997 z naslovom »Jože Abram« in »Planinski cvet« izdala Celjska Mohorjeva Družba leta 2005.
Jožko Kragelj se spominja kako jih je župnik Abram kljub prepovedi poučevanja verouka v slovenskem jeziku učil svetih in posvetnih vsebin.
Ravno župnik Abram je Jožka in še tri dečke iz njegove vasi poslal v pripravnico za gimnazijo v Gorico.
Sledite njegovemu zgledu in ne tistim, ki svobodnjaško – liberalistično zavračajo obvezo do gojitve vsakršnih vrednot, tudi narodnih, so bile besede duhovnika Jožka Kraglja ob postavitvi spominske plošče v Trenti Josipu Abramu – Trentarju.

Pripravil Zoran Slejko

Solkan

       

V ozadju je procesija cipres,
na desni više sv. Katarina,
na levi hrib Svetega Valentina
in Sveta gora se dviguje vmes.

Kaj so prinesli semkaj kos nebes?

Tam onkraj Sveti Maver toči vina,
pod njim razširja soška se dolina
in Soča teče tiho v temen jez.

Ko včasih nismo kaj imeli jesti,

hodili v mraku po solkanski cesti
študentje smo s slovenskimi dekleti.

Le upe grizli smo in ne trpljenja.

Zdaj róke nimajo več kaj prijeti
med ruševinami hiš in življenja.

Bukovica pri Renčah

Nekaj drobcev iz zgodovine kraja

Bukovica, Bucaabicz, Bukabitz, Bvchwizz, Wukawicz, Buchaviza

Pod goriškimi urbarji v tej objavi razumemo urbarje in urbarjem sorodne zapise, ki so bili sestavljeni za zemljiška gospostva nekdanjega fevdalnega rodu goriških grofov na ozemlju današnjega Slovenskega Primorja. Časovna meja navzgor za njihovo objavo je dana z letom 1500, ko je s smrtjo zadnjega moškega potomca rodu Goriških prešla njihova zemlja ob Soči in Vipavi, na Krasu in v Furlaniji na avstrijske Habsburžane.

  Le ker za dobo pred letom 1500 nimamo za nekatere pokrajine nekdanje goriške zemljiške posesti ohranjenih urbarialnih zapisov, sta upoštevana dva po letu 1500 nastala in spodaj natančneje opisana vira, goriški urbar iz leta 1507 in seznam pravic v goriškem uradu iz leta 1523, ki oba prikazujeta v glavnem stanje, kakršno je na goriški zemlji obstajalo še za gospostva grofov goriških, to je pred letom 1500.

Seznam posesti goriških grofov okoli leta 1200
In Bvchwizz: Iwan, Eberhart, Pilgrim, Marin, Ztanco, imena posestev ki so bila v lasti goriških grofov.
Bukovica pri Renčah
Župan Yban Clemenntzitz iz Dolenje Vrtojbe ( Nider Vortoib ) izjavi:
Sedi na kmetiji, ki je dodeljena župi, toda činž naj plačuje. Nanjo more postaviti knezov upravnik za župana kogar hoče. Kmetija ima 10 dobrih njiv; tri so bile poprej s trto zasajene, tri pa je posejal. Pravi, da župa nima druge pripadnosti kot kmetijo. Zato se mora v vasi kot župan brigati za potrebe gosposke, pa napovedati za gosposko kar je treba tudi v Biljah (Videlstorf), Orehovljah (Aurechola) in Bukovici (Bucaabicz).
Župan Anndre Schuesterzitsch iz Bukabitz izjavi:
Upravnik in sodnik izvolita župana in ga predložita sosedom, če jim je pogodu ali ne. Če jim ni pogodu, izvolijo ti drugega in ga predlože upravniku in sodniku. Če jima je pogodu, ga potrdita, če ne volita župana tretjič upravnik in sodnik in ga potrdita.
Pred časom je bil župan na eni kajži (korb) prost činža in desetine. To kajžo ima sedaj vdova pokojnega Pavla Merczlina. Od kajže dobi župan desetino od dveh njiv in treh travnikov pa tudi tri kokoši.
Pravi, da je župan prost desetine od šestih določenih vinogradov. Vsak župan, ki nima imenovane kajže, ima kot svojo pravico, da je prost vse desetine in gorskega novca. Mora pa dajati desetino in gorski novec Rosauerju (goriška plemiška rodbina).
Župan dobi v Bukovici vsako leto od desetine orno terana.
Dolžni so voziti vso vinsko in žitno desetino v tlaki v Gorico. Za to dobi vsak po dva hlebca kruha in bučo (wutschen) vina. Kdor ima živino in voz, je dolžan vsake kvatre voziti voz lesa. Za to dobi vsak bučo vina in dva hlebca kruha. Kdor živine nima, dolžan je ta les sekati. Pri gradnji gradu so dolžni opravljati tlako kot ostali.
Kadarkoli se jim napove, so dolžni iti na lov, na leto trikrat ali štirikrat.
Glede sodstva spadajo pod Gorico. Le britof (freithof) spada pod Rihemberk, do njiv, ki jih obdelujejo.
Ko prinesejo činž, dobi vsak hlebec kruha in čašo vina.
Spadajo v faro  Šempeter in tja oddajajo štiridesetino (quarentes).
Če je potrebno, so dolžni most preko Lijaka znova graditi, toda tesarje plača knez. Za to prejme vsaka občina dve vedri vina in vsaka oseba dva hlebca kruha. Če pa se most popravlja, dolžni so ga popravljati samo oni iz Bukovice in Vogrskega, za to pa ne dobe ničesar.
V sili so dolžni stražiti in opravljati stražo z obhodom.
Ob njihovem proščenju in pojezdi so dolžni dati sodniku in upravniku iz Gorice oskrbo. Toda deželni sodnik iz Rihemberka sklicuje proščenje v britof na dan sv. Lovrenca.
Sodnik in upravnik dovoljujeta županu vsako leto za pojezdo loviti na vrvico ribe v Vipavi.
Davka niso plačevali, marveč parkrat pomoč, poklon in obveščevalni denar proti Turkom.

Bukovica je spadala pod župnijo Šempeter.

Prvi znani župnik je bil Aleksander Burlo iz tržaške škofije. Okrog leta 1574 je župnija zajemala obe Vrtojbi, Bukovico, Bilje, nadalje Orehovlje, Peč in Sovodnje.
Leta 1589 je župnijo prevzel Hjeronim Catta. Bil je učen mož, zato so ga imenovali za arhidiakona goriške cerkve. Takrat je nastala krstna knjiga z nekaterimi zanimivimi priimki Mušič, Mučič.
V tistem času leta 1589 je bilo v Bukovici 24 družin.
Leta 1790 je Lavrin postal okrožni dekan.
Na zemljevidu iz leta 1796 je vpisano ime Ucidraga (Volčja Draga)

Knjižica »Naši kraji v preteklosti«, izdala jo je Goriška matica v Gorici, opisuje zanimivosti:

Prazgodovinskih gradišč je bilo vse polno na Goriškem, na Tolminskem.
Med izkopanimi lončenimi predmeti zavzemajo prvo vsrto žare, ki imajo obliko velikega lonca. V nje so spravljali ostanke sežganih mrličev.
Gradišča se delijo po orodju v bronasto in mlajšo železno dobo, ki sega do Rimljanov. Izkopanine so tudi dokazale, da se ljudje marsikje še danes pečajo z isto obrtjo, kakor pred tremi ali štirimi tisočletji.
Buchaviza (Bukovica) pri Gorici so Rimljani imenovali »ad fornulos«(kar se imenuje pri lončarjih«, kjer je cvetla lončarska obrt.

Statistica delle campane l. 1919 asportate o distrutte nella zona di guerra, dai germanici e dagli Austro – Ungarici.

Archidiocesi di Gorizia; Chiesa di S. Lorenzo in Bukovica

2 campane peso in quintali 5.50

Bukovica

Zoran Slejko