Jaslice

 

 

 

Utrinki razstave v Kojskem

 

 

 

 

                                                                        

 

 

BOŽIČNE  VOŠČILNICE

Božične voščilnice so lahko človeku v veselje in v breme. Lahko se veseliš, da vzdržuješ stike s starimi prijatelji po vsej domovini in tujini. Če pridemo do tega, da jih napišemo, lahko sporočimo prijateljem, kaj se je pri nas zgodilo novega. Prvo božično voščilnico je naredil leta 1843 sir Henry Cole, ustanovitelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu. Poslal jo je gospodu Johnu Horsleyu in imela je napis „ PREKIPAJOČE VESELJE“. Prikazovala je družino, ki praznuje Božič ter obdaruje reveže z oblekami in s hrano.

 

PODOBICE

Ti mali dokumenti, ki so velikega zgodovinskega, kulturnega in verskega pomena, nam prikazujejo veliko Božje potnih in tudi manj znanih svetišč.

Romar, ki je bil največkrat iz vrst preprostega ljudstva, se je vrnil domov okrepljen v svoji veri in poln vtisov iz tujega sveta. V popotni torbi pa je s seboj prinesel tudi posvečeno podobico, za spomin, za darilo sorodnikom in prijateljem in za varstvo pred nesrečami in boleznimi in so predstavljale: svetnike, bratovščine, jaslice....

Podobice so bile namreč pritaknjene k čudodelni podobi in so s tem po verovanju privzele tudi del čudodelne moči milostne podobe.

Pred požarom, tatvino in drugimi nadlogami so se skušali zavarovati s tem, da so jih lepili na hišna vrata, na vrata skednjev, kleti in hlevov, pa tudi na notranji strani skrinj in omar. Ker so preprosti ljudje verovali, da podobice izžarevajo zdravilno in varovalno moč, so si jih polagali na boleča mesta in jih dajali mrtvim v krsto.

 



  

BOŽIČ – praznik dobrote

Božič je po svoji vsebini praznik dobrote. Nebeški Oče nam je daroval svojega Sina. S tem je izrazilsvojo neizmerno ljubezen do ljudi. Stara navada je, da ljudje za razne praznike (rojstne dneve, godove, obletnice – pa tudi za Božič in Novo leto) obdarujemo. Darila naj bi bila izraz naše medsebojne ljubezni. Lahko so zelo skromna, pomembneje, da so dana iz srca. Zelo skromna oblika božičnega obdarovanja – z orehi in lešniki, ki so jih člani družine trli na sveti večer, čakajoč na polnočnico, je bila pri nas uveljavljena že pred dobrimi sto leti. Z božičnim praznikom je bila povezana darežljivost do revežev. Premožni so z njimi delili božične dobrote in jim tako pripravili bolj veselo praznovanje.

Lepa navada je, da družina povabi na božično kosilo revnega ali osamelega človeka.

 

BOŽIČNO DREVO

Za božično drevo izberemo jelko, brin ali bor, čeprav nekatere dežele izberejo druge vrste dreves. Včasih so namesto drevesa uporabljali zimzelenove veje, ki so jih obešali po hiši po vseh prostorih tudi pri živini. Zimzelene iglice v globoki zimi predstavljajo dokaz večnega življenja. Ostra, jasna oblika debla poudarja pokončnost in navpičnost, vodoravna razrast vej pa nam omogoča začutiti obliko križa.
Okraski božičnega drevesa naj ne bi bili pretirani in naj izražajo simbolnost drevesa. Zgodnji okraski so bili jabolka, rože iz papirja, piškoti. Jabolka spominjajo na rajsko drevo. Sveče so na božično drevo dodali kasneje. Danes si težko predstavljamo božično drevo brez lučk. Luč je ljubezen ali ljubezen je luč, je nekoč dejal C. Morgenstern. Skrivnost luči je opisana v tem stavku. Marsikaj lahko preberemo in se naučimo o svetlobi, ampak očitno je, da so lučke na božičnem drevesu izraz božje ljubezni, ki se pojavlja v Kristusu na zemlji in priteka v nas vsako leto znova o Božiču.
Ljudje, ki smatrajo advent za čas priprave in ne praznovanj, doživljajo Božič z otroki kot notranjo izpolnitev. Tako kot seme postopoma nabreka do točke, kose razpoči in vzkali, tako ljudje lahko izkusijo notranje brstenje, občutek, da je v njih nekaj kot motiv za življenje.

 

  

 

BOŽIČNE PESMI

Ob misli na Božič vstane pred našimi očmi

podoba zimske pokrajine z zasneženo cesto, po kateri gre sprevod kolednikov, ki so k hiši prinašali blagoslov za novo leto.

Najstarejše božične kolednice so bile po vsebini oznanilo božičnega dogodka. Iz teh so nastale božične pesmi, ki jih pojemo v cerkvi in doma ter so za pravo doživljanje Božiča nepogrešljive.

Božične pesmi poznajo vsi narodi. Angleži imajo zelo bogate božične pesmi, nekatere stare tudi več sto let.

 

 

 
 

   

 
 

                     

           Župnija Kojsko – Goriška Brda

                            vabi na razstavo

       BOŽIČ – praznik dobrote

                         v prostorih župnišča

                                          razstava bo odprta 

                                        od 22. decembra 2013,
                                          do 6. januarja 2014

             Odprtje in blagoslov razstave: 22. decembra 2013 ob 12 uri

           Obiskovalci si boste lahko ogledali bogato paleto čudovitih
Božičnih izdelkov ( podobice, voščilnice, slike, knjige, pesmi, recepti,     običaji, dekoracije, angelčki, prtički, darila, Božična drevesca, misli-citati, venčki in jaslice).
         Namen razstave je prikazati pestrost in žlahtnost ustvarjalnosti
                       in bogatih osebnih zbirk posameznikov.
       

Mengore

Mengorski Materi

Bodi pozdravljena, bodi češčena,
Mati Marija z Mengorske gore!
K tebi prihajamo s prošnjo gorečo,
da nam pri Bogu sprosiš podpore.

Mi vsi smo grešniki. Ti si pa sveta,
Mati Marija z Mengorske gore!
Srčno Te prosimo, da nam izprosiš
milost resnične, prave pokore!

V srcih nam strast divja. Ti si pa čista,
Mati Marija z Mengorske gore!
Prosimo, umiri nam srca viharna
in potolaži v duši razdore.

Zemlja nas vleče k tlom. Ti si v nebesih,
Mati Marija z Mengorske gore!
Dvigni nam do nebes duše posvetne,
v srcupotrdi svete nam vzore.

Mi smo le reveži, Ti si mogočna,
Mati Marija z Mengorske gore!
Nikdar še ni bilo slišati tega,
da bi pustila nas Ti brez podpore.

Najbolj Te prosimo, sveta Devica,
Mati Marija z Mengorske gore,
da nas pripelješ vse po bridki smrti
k sebi v nebesa med angelske zbore!

                                                           O Marija brez madeža
                              prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.

                                                     VRHOVLJE pri KOJSKEM

Mali šmaren - rojstvo Device Marije

VENDIMNŠCA

V nedeljo, 8. septembra 2013, ob 16. uri,

Vas vabimo na

slovesnost 350 – letnice

božjepotne cerkve „Device Marije“

na Vrhovlju pri Kojskem.

Sv. mašo bo daroval

mag. Božo Rustja

odgovorni urednik revije Ognjišče

sodeloval bo mešani pevski zbor

Mirko Špacapan iz Podgore,

pod taktirko

Petra Piriha

Diamantni jubilej

Starosta Goriških Brd, duhovnik Marjan Kožlin praznuje 65 let mašništva.

Čestitam Vam, za visok jubilej!

Sveže sadje

Če želiš, da ostane sadje dolgo časa sveže, položi med sadje HMELJ.
Tudi sir se da s Hmeljem ohraniti, prežene črve in poled tega da siru tudi dober okus.

BIO uničevanje gosenic

Sredstvo za odstranjevanje gosenic na rastlinah.

Vzemite majhen del dimniških saj in jih zmešajte z vodo, nato dodajte razstopljeno modro galico in žgano apno, ko se vse to dobro zmeša, poškropite rastline in sadje.
Učinkovito je proti mravljam in ušem na drevesih prav tako lahko uporabljate za vrtni les in ostrešja.
Ohrani dolgo trajno uporabnost lesa proti lesnim črvom in les je zaščiten.

Jožko Benedetič

Ob 20 letnici smrti

 

Pokojni gotovo ne bi želel, da ostane kakršnakoli sled njegovih stopinj, razen tiste, ki je zapisana v duši tolikih, katerim se je z vso ljubeznijo dobrega Pastirja posvečal v 42. letih duhovništva. A hkrati je nemogoče molčati o tako prodirljivi luči, ki je izgorevala v popolni predanosti Bogu in ljudem.

Jožko Benedetič je bil rojen 19. marca 1927 leta očetu Jožefu in materi Gabrijeli v Vipolžah. Otroška leta je Jožko preživljal ob sestrah Danici in Mariji.
Osnovno šolo je obiskoval tri leta v rodnih Vipolžah. Iz čaše znanja in učenosti je zajemal še v Gorici, kjer je končal pripravnico ter nato gimnazijo v Gorici in Vidmu. Že v tem času ga je Gospod obdaril z apostolatom bolezni. Pripravo na duhovništvo je opravil v bogoslovju v Gorici in jo zaradi bolezni po enem letu prekinil. Leta 1947 je odšel v semenišče v Ljubljano, kjer je izkusil veliko neprijetnih sadov svobode, ki jo je prinesla končana vojna in revolucija. To je bil čas preizkušenj, saj je moral opraviti za tisti čas običajne duhovne vaje, zasliševanja in turture zaradi Kristusa, čas utrjevanja vere v Kristusa, katerega se je še tesneje oklenil in kljub telesni šibkosti ter prepričevanju in pritiskom zmagal.
Ko se je bližal čas posvečenja, se je v njegovo srce naselil nemir. Bal se je kljub zaupanju v Boga, da s svojim šibkim zdravjem ne bo koristen služabnik Kristusovega vinograda. Na duhovnih vajah pred duhovniškim posvečenjem je zapisal: „Mati bolečin, daj mi moč, da bom mogel služiti s tem trohljivim telesom tvojemu sinu.“ Prav zaradi bolezni je o posvetitvi razmišljal tudi škof Vovk, a sklep je bil nedvoumen, ker je globoko poznal Jožkovo gorečnost in pobožnost: „Jaz gospoda posvetim, pa če je duhovnik le en dan.“
Tako je bil 29. junija 1951 leta v ljubljanski stolnici zaznamovan s Kristusovim duhovništvom za vso večnost.
Prvo leto po posvečenju je Benedetič ostal v domači župniji kot pomočnik župniku Fonu. Bivši župnik v Vipolžah g. Efrem Mozetič se je takole spominjal prvih Benedetičevih duhovniških dni:
»Svojo duhovniško pot je nastopil plaho, zavedal se je, da nosi v sebi hudo bolezen. A zmagalo je življenje, korak je postal odločen in srce goreče. Zdi se, da je prav to prvo leto službe v domači župniji prispevalo k pričakovanju, da se bo vendar nekega dne njihov Jožko ali kot so ga klicali v domačem kraju Pepi, vrnil in prevzel božjo službo v domači fari.
Po enoletnem služenju v Vipolžah je odšel za župnika v Šmartno v Brdih.
To je bilo leta 1952, ki je ostalo zapisano v srcih tamkajšnjih vernikov predvsem po prvem klicu novega gospoda, ob prvi sveti maši: »Dragi verniki, ker vas Bog ljubi in ker vas imam rad, sem prišel med vas. Naš poklic je velikonočno veselje, veselje v družinah, pesem naj preplavi vsak naš dom.«
Verniki te župnije vedo povedati s kakšno vnemo se je lotil obnove župnije, a ne le materialne, temveč predvsem duhovne zgradbe. V enajstih letih je župnijo duhovno obnovil. To je bila najveličastnejša obnova žive Cerkve. »Bil je ne le duhovnik, bil je tudi človek plemenitih dejanj, ki je pustil trajen pečat. To so bili težki časi, a z njim so bili prijetnejši. Têžo so dajali času neprestani obiski zasliševanja vseh tistih, s katerimi se je Benedetič že soočal v letih pred posvečenjem. Na vse načine so skušali ovirati njegovo versko, še posebej pastoralno delo, med mladimi. S potrpežljivostjo in zaupanjem v Boga je vendarle uspel.
Razgibal je versko življenje z duhovnimi obnovami in misijoni, dekleta in fante može in žene je večkrat popeljal v briško romarsko svetišče Matere Božje na Vrhovlje v Goriških Brdih.
Nekateri se še spominjajo: „ Bil je ne le duhovnik, bil je tudi človek plemenitih dejanj, ki je pustil trajen pečat“.
V Šmartenski cerkvi je bilo treba marsikaj postoriti, zato je povabil slikarja Toneta Kralja, da poslika prezbiterij cerkve.
Zaradi njegovih posebnih pedagoških darov, so ga poklicali v Vipavo v Malo semenišče za duhovnega voditelja. Mlade fante je nagovoril: „Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. Semenišče je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo“. Želel jih je približati Njemu, ki more dati smisel še tako brezupni situaciji, zato jih je spodbujal k molitvi in adoraciji. Deloval je od 1963 do 1977.
Od 1977 do 1986 je odšel za župnika v Solkan. V tej župniji je devet let gradil duhovno Cerkev, iskal in vzgajal je sodelavce pri župnijskem življenju. V tem času je bil tudi šest let dekan novogoriške dekanije. Po načrtu arhitekta Franca Kvaternika se je lotil obnove župnijske cerkve sv. Štefana.
V župnijskem arhivu je zapustil tipkopis z naslovom „Solkanske šmarnice, Solkan v zgodovini Svete gore“, v katerem je opisal dogodivščine Marijine slike iz tega svetišča med 1. svetovno vojno in po njej ter natrosil nekaj drobtinic o Solkanu v tistem času.
Na 37. in 38. strani tipkopisa zapisal:
“TOD SEKLA BRIDKA BODO JEKLA IN TI MI BOŠ KRVAVA TEKLA. Solkan v bojni črti pod granatami. Solkanske matere, starčki in otroci po solkanskih kleteh v trepetu in joku molijo in prosijo.
Usodo samostana na Sveti gori in svetogorske Kraljice med 1. svetovno vojno in delno po njej je Jožko Benedetič v svojem tipkopisu takole opisal:
„Zagorel je kres prve svetovne vojne. Sveta gora in Solkan v vrtincu in plamenih prve svetovne vojne. Solkanci skupno z Marijo v begunstvu. Dne 24. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in Sveta gora se je znašla sredi vojnega viharja. Že naslednji dan je Sveto goro zasedlo avstrijsko vojaštvo in dalo ukaz, da morajo v teku ene ure vsi zapustiti samostan. Samostanska družina se je morala urno odpraviti. Na voz so naložili vse najnujnejše in v skrbno zavitem ovoju tudi milostno podobo Matere Božje ter se napotili proti Grgarju. Tam je bila milostna podoba shranjena v kleti grgarskega župnišča, nato pa so jo z vojaškim avtom spravili do železniške postaje na Mostu na Soči in od tam v Ljubljano v frančiškansko cerkev, kjer je kot begunka ostala ves čas vojne. Na večer pred praznikom Janeza Krstnika pa je gledala Gorica in okolica strašen kres. Zažigalne granate so zažgale samostan in cerkev. Tri dni je divjal ogenj, dokler ni uničil vsega, kar je mogel. Do takrat je bil to najbolj boleči kres na naši zemlji.
V poletnih mesecih leta 1986 je prišel Benedetič za spirituala v bogoslovno semenišče v Ljubljano. Istega leta je postal papeški kaplan – tajni komornik z nazivom monsinjor. Skrbno in z vso ljubeznijo je pripravljal premišljevanja, ki so se dotaknila vsakogar. Črpal je iz neusahljivega studenca božje besede, cerkvenih očetov in nauka cerkvenega učiteljstva. Posebej se je poglabljal v nauk svetega očeta Janeza Pavla II, katerega misli so se prelivale skozi homilije in večerna premišljevanja.
Šest let je v ljubljanskem bogoslovju ogreval in razsvetljeval s Kristusovo ljubeznijo žanjce za slovenska polja.
Po šestih letih dela je zaprosil škofa za možnost študijskega izpopolnjevanja in
od junija 1992 je bival v Slovenskem papeškem zavodu v Rimu, in se pripravljal na nove dolžnosti v koprski škofiji na področju nove evangelizacije.
6. januarja 1993 je prisostvoval posvetitvi novega Slovenskega škofa Alojza Urana v Rimu.
Samo mesec kasneje in to v soboto 6. februarja 1993 ga je Gospod poklical k dolžnostim v nebeški cerkvi. Med potjo k sveti daritvi, v neposredni bližini Slovenika je postal žrtev prometne nesreče. Msgr. Jožka Benedetiča so pokopali 13. februarja v rodnih Vipolžah bil je veličasten pogreb, katerega so se udeležili štirje škofje in 150 duhovnikov mnogo bogoslovcev ter nad 2000 ljudi.
Vzgajal je bogoslovce vseh treh škofij, zato se mu je zahvalil nadškof Šuštar.

Podoba duhovnika, za posebno poslanstvo.

Benedetič je sodeloval s skupino duhovnikov, ki so v povojnem času na Goriškem prvi začeli z veroukom srednješolcev in mladine. Vodil je škofijsko komisijo za duhovne poklice v koprski škofiji, vodil duhovne vaje za dekleta in fante, ki jih je škof Janez Jenko prvi začel priporočati. Sodeloval je pri katehetskih tečajih za izpopolnjevanje katehetov na Mirenskem Gradu. Vodil je duhovne vaje za duhovnike v koprski, ljubljanski in mariborski škofiji ter v Trstu. Bil je član Medškofijskega liturgičnega sveta. Pisal je članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Cerkev v sedanjem svetu in Božjem okolju.

Z vsem svojim življenjem in delom je izžareval velikonočno veselje. Ob njem je vsakdo mogel začutiti radost krščanskega sporočila, ki je našlo rodovitno zemljo in iz dneva v dan obrodilo obilen sad. Živel je velikonočno skrivnost, v njem je bil odvaljen kamen s Kristusovega groba, vse njegovo bitje je prevevalo vstajensko veselje. Benedetičeva svetniška osebnost je bila in je še mnogin svetal zgled na poti v duhovniško življenje.
Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Govoril je: »Knjiga je moja njiva in moj vinograd«.
Trdno zasidran v veri svojih prednikov je s pomočjo bogatega duhovnega življenja iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost v vsej odprtosti za prihodnost.

SLAPNIK

To je hribovsko naselje v severnem zatrepu Brd, pod Vrhoveljsko planino (653m), Nozemskim vrhom. Vanjo se pride po stranski makadamski cesti Križada – Nozno – Vrhovlje pri Kojskem.

Tu ni več živečih prebivalcev. Popolnoma prazno naselje prepuščeno zobu časa.

Slapnik je bil ena izmed najbogatejših vasi, katere začetki segajo daleč nazaj. To nam pričajo tudi velike kmečke hiše z primitivnimi arhitektonskimi značilnostmi. Na nekaterih hišah so še ostanki pisanih barv, tako da te spominjajo na naša obmorska mesta, kjer je čutiti vpliv Benečanov.

• zapuščeno ognjišče v eni izmed hiš
• krušna peč poleg ognjišča
• izpahnjenci
• zidna omara
   

Stavba ima dolg pravokoten tloris. Je enonadstropna, streha je krita s korci. Ohranjene so barvne planete. V prvem nadstropju je dolg lesen gank. Ohranjeni so tudi kamniti okvirji oken in vrat, kamnite plošče ter železni križi na oknih. Na vzhodni fasadi sta naslikani zvezdi z zasenčenimi kraki, pod manjšo je še Slovenski grb, okoli večje pa so naslikane začetnice SFRJ.

Gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša tvorita tloris v obliki črke U. Na sredi je majhno dvorišče, ki ga s četrte strani obdaja zid. Pod obema stavbama je podhod, skozi katerega vodi pot k naslednjim hišam. Stanovanjski del je dvonadstropen. Ohranjene so barvne lunete. V nadstropje vodi zunanje stopnišče. Ohranjeni so kamniti okviri oken in vrat.

Vas je dosegla visok standard predvsem na račun vinogradov. Še več dobička pa je prinašal kostanj- maroni. Kostanja niso pobirali po tleh, ampak so ga klatili, tako da je ostal v gričah (ježicah). Tako je več časa ostal svež. Stari Ludvik mi je pripovedoval, kako so prihajali trgovci iz Nemčije in Italije; postavili so se na sredo vasi ter rekli: "Do sedmih pobiramo"! Ljudje so se vrgli na delo, tako, da je bil pridelek ob določeni uri že na poti. Gospodinja se je spomnila, da se je ta kostanj v Italiji prodajal na poseben način, skuhan ter namočen v čokolado. Maroni so kupovali v glavnem bogati ljudje, saj je veljal za izbrano in drago jed.

Kmetje so imeli celo po šest volov. Takrat seje obdelovalo vse ročno, tako da so bili voli pojem moči.Povprečni kmetje so imeli le po enega vola, tako da so si morali med seboj sposojati. Kdor je imel dva, pa je že bil na konju.

Vas ima še en vzdevek "kotel", to pa zato, ker je podnebje tako, da trte dozorijo prej kot v okoliških krajih.

Ljudje so povedali , da se spominjajo kako je bila govorica Slapčencev malo drugačna. V njej so se čutili beneški vplivi.

NOZNO

Pogled na Nozno z bližnjega hribčka.

 

To je daleč vidna hribovska vasica med Vrhom in kobilico na prevalu, ki se razširi v planotico Rovano. Na sosednjem hribčku je zaselek Britof s cerkvijo Sv. Petra in Pavla. Zložna cesta, ki je na srečo asfaltirana, se oddalji od glavne ceste Križada – Kožbana pri peternelu čez most pod Slavčami. Kmetski hrami so starejšega tipa, nekateri so opuščeni, zemlja je peščena in na njej dobro uspevajo trte (pretežno tokaj in rebula ) ter sadje (največ hruške in češnje), njiv je malo, saj je obdelane le petino zemlje. Ostalo zavzema gozd, kjer je precej kostanjev.

Pod naseljem je dvoje vzporednih dolin, ki ju namakata Kožbanjšček in Beljski potok. Ob njih sta do leta 1941 obratovala Pojavnikov in Kužinov mlin. V bližini je naravno brezno Rupa.

Cerkev Sv. Petra in Pavla se nahaja na hribu na levem bregu Belskega potoka, ki je naravno zavarovan s treh strani. Dostop je možen le z vzhoda, preko sedlastega platoja. V ljudskem izročilu je ohranjena pripoved o najdbah prstanov in obročkov pri kopanju grobih jam na pokopališču, kar daje misliti na staroslovansko grobišče na tem mestu.

 

Cerkev je podrobneje popisal Robert Červ.

Cerkev je situirana na osamelem griču, južno od vasi. Ograjena je s cerkveno ograjo, katera je nekoč zajemala tudi pokopališče. Cerkev je pravilno orientirana od zahoda proti vzhodu si sledijo ladja in prezbiterij. Zvonik je prislonjen ob južno stran zahodne stene. Zakristija pa v severno steno ladje in prezbiterja. Prezbiterij in gotski del ladje sta še krita s škrljami, medtem ko sta novejši del ladje in zakristija krita s korci. Pozno gotski prezbiterij je trostrano zaključen, opremljen je s šivalnimi robovi, spodaj teče prirezan talni zidec. V južni steni se odpira tipično gotsko zaključeno okno. Prav takšni okni se nahajata tudi v južni steni ladje, ki je za približno 40 cm širša od prezbiterija. Glavna fasada ladje je povsem enostavna, v centru je kamnit portal, ki je dekoriran. Zgoraj je nizek trikotniški zaključek. Ta del ladje je kasneje prizidan in višji od ostale ladje za 2m. Preprost zvonik je prislonjen ob južno steno zahodne stene ladje. Ldja ima v notranjosti zrcalni stolp, slavoločna stena, ki loči ladjo od prezbiterija ima potlačen šiljasti rob. Prezbiterij je ohranil zvezdasto rebrasti obok. Notranja oprema je nepomembna.

Zanimiva je razlagalna pripovedka, o nastanku imena "Nozno". Nekoč je stala stara cerkvica v kateri je bila jama. Otroci so se večkrat igrali na tem mestu ob jami. Nekoč jih je presenetil že star možakar, ki se je spustil v jamo in kopal tako dolgo, dokler ni našel zlat nož. Tako se je ta kraj imenuje Nozno.

V srednjem veku so imeli goriški grofje tu svoje fevde, ki so jih pozneje odprodali Čedajskim gospodom. Leta 1498 so dali v fevd tudi gradič, ki je nekdaj stal na vrhu pri Noznem. Še v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja so bili vsi vaščani kmetski koloni, na kar so se postopoma osamosvojili. V vasi je tudi spominska plošča, ki spominja, da sta tu bili od leta 1944 – 1945 partizanska tehnika in sodišče. Tu je bila tudi zasilna bolnišnica za lažje ranjence. Po zadnji vojni se je odselilo več družin na obalo.

ŠEMPAS

ŠT. PAS, ŠEMPAS, SCHŎMPAS, BEL PASSO, S. PASSO

Ime Schőnnpass je zelo staro. Tako so imenovali tisti kraj stari Nemci že takrat, ko so se priseljevali iz mrzlih svojih brlogov v prelepo južno deželo. Stari Gothi so brez težav hodili skozi Šempas v sončne južne kraje. Po vsej pravici in resnici so italijani tisti čas preimenovali „Schőnpass v „Bel passo“.

Duhovita etimološka razprava.

V starih knjigah oz. v cerkvenih arhivih; pravi, da je bila tukaj krščena dne 24. avg. 1586 Evfemija Kuretič „ de sen pas“

Isti župnik, namreč Blaž Ciapauch, je tudi krstil dne 14, aprila 1587 otroka iz „san passa“ Leta 1599 dne 1. janurja sta pa kumovala pri krsti Seb. Batič in Marjan Kuretič, oba „da santo passio“.

Ta župnik ni pisal dosledno svetnikovega imena. Imenoval ga je Pasus, Passus ali še celo Passius. Bolj dosledno piše to ime njegov naslednik Šimon Samec, župnik Šempaski od L. 1601 – 1639:

„Sequuntur; qui copulati sunt per me Simonem Samec plebanum S. Passi 1601“.

Pri tem (passus) tudi ostane. Pozneje so pisali v matične knjige: Sampass, Shempass, de Shempassio, tedaj tako, kakor je izgovarjalo ljudstvo to ime. Prvi je zapisal v krstno knjigo „Schőnpass“ Jan. Čigoj, tukajšnji kaplan 10. aprila 1756. Ta pisava je bila tako všeč njegovemu župniku Jan. Kobalu, da ni mogel premagati skušnjave, zapisal je tudi on nekajkrat: Schőnpass. Pa tudi kaplan ni ostal trdovraten grešnik; pisal je večkrat Schempass. Izvrstno je, da za časa akvilejskega patriarhata ne najdeš imena Schőnpass. Ko so pa ustanovili Goriško nadškofijo je čutila goriška duhovnija napore dunajske vlade, navzela se od nje ponemčevalnega duha in kvarila poštena stara imena.

Venceslav Belè

 

                                                          msgr. Venceslav Belè
Tudi naša sončna in cvetoča Brda so nam dala zaslužne može. Prvi je naš pesnik Alojz Gradnik, veliko pa sta nam dala tudi domoljubna pesnika in pisatelja Ludvik Zorzut in Venceslav Belè. Bele se je rodil v Gradnem v Brdih 25. junija 1887, kjer je bil njegov oče nameščen kot učitelj. Pozneje je bil oče premeščen v Vipavsko dolino v Osek, kjer je bil za župnika France Franke in tukaj je našel Bele drugi dom in pozneje mu je bil Franke tudi dober prijatelj. Šolo je nadaljeval v Gorici in je začel zelo zgodaj pisateljevati.
V Gorici je prišel v stik z Jožo Lavrenčičem, Alojzijem Remcem, Petrom Butkovičem, Francetom Bevkom, Alojzijem Resom, Nartejem Velikonjo in se živahno udeleževal mladega književnega gibanja, dela, ki je prineslo dragocene sadove. Po končani gimnaziji se je odločil za duhovniški stan in kakor sam pravi » po brezmejnem svetu lepe resnice ». Ta leta so mu tekla v študiju bogoslovnih ved in književnosti » vesela leta cvetoče vigredi, ko je vsak cvet neskončno upanje ». Posvečen je bil 26 . julija 1911; novo mašo je pel v Oseku. Na prvo službeno mesto ga je škof poslal v Črniče in je bil pomočnik dekanu Ivanu Murovcu.
Z veliko ljubeznijo se je lotil dela z mladino, ki jo je zbiral okoli sebe. To mladino je učil igre in jo izobraževal z lepo knjigo ter s predavanji. Ko ga je škof leta 1913 poslal na novo službeno mesto v Podmelec, je hotel po večernicah skrivaj zapustiti vas, a fantje so nekaj zaslutili. Poslali so v zvonik dva fanta, ki naj bi takoj obvestila ko bi kaj zapazila.
Takoj ko sta zapazila da kaplan odhaja iz hiše, sta obvestila ostale in so tako vsi skupaj spremljali kaplana. Novo službeno mesto je bil Podmelec, ki je bila zelo razširjena fara. V tej fari je bil za župnika Ivan Kovačič, ki je bil priznan kot dober pridigar in zelo razgledan mož s katerim se je bilo lepo pogovarjati. Pri tem izobraženem in zelo natančnem predstojniku je ostal Bele dvajset mesecev in se je z vso dušo posvetil delu v prid vernega ljudstva.

V jeseni je nadškof Sedej poslal Beleta za vikarja na Ponikve. V tem lepem kraju, ne zeleni planoti med Idrijco in Bačo, lepih polj in gozdov je Bele deloval osem let. Veliko je imel dela pa tudi zadoščenja. Bili smo že v prvi svetovni vojni in je bila fronta prav blizu. Tudi Ponikve bi morali izprazniti, toda mladi in priljubljeni vikar, ki je zaradi ljubeznivega nastopa užival spoštovanje pri vojaških oblasteh, je prosil generala da Ponikve niso izpraznili.
Večkrat so granate letele na polja in so morale ženice zapustiti delo na polju. Ves ta čas je g. Bele držal skupaj mladino in gojil z njimi dramatski krožek in tako so uprizarjali igre in nastopili z deklamacijami in s petjem. Imel je mnogo zadoščenja za svoj trud pri tem delu, toda tudi marsikatero bridko uro je moral doživeti posebno zaradi tega, ko je bilo v teh letih mnogo pijančevanja in je skoraj vsaka hiša kuhala žganje in to strupeno pijačo dajala tudi otrokom. mnogo se je Bele trudil, da bi to hibo odpravil in se mu je precej tudi posrečilo.
Ponikve je Bele zelo vzljubil in je vložil mnogo truda tudi, da je cerkev olepšal. Pri cerkvi je postavil lep spomenik padlim faranom iz prva svetovne vojne. Vaščani so mu vso to skrb in delo, posebno v prid mladine vračali z ljubeznijo. Malo pred svojo smrtjo je pisal prijatelju Davidu Doktoriču v Argentino. »Najlepša leta sem preživel na Ponikvah«.
V aprilu leta 1922 je bil imenovan za dekana v Kanal; to je častno mesto, ki zahteva mnogo dela in tudi truda. Z vso ljubeznijo se je Bele lotil vsega tega dela. Olepšal je cerkev, z otroško veselostjo se je lotil zbirati umetniška dela za jaslice, ki so edinstvena v vsem okraju.
Močno je vzljubil Kanal, Sočo in svoj vrtiček kamor je z velikim trudom nanosil zemljo in si uredil lep vrtiček poln lepega cvetja katerega je tako ljubil.
Ko so ga po nekaj letih, ki jih je prebil v Kanalu, prišli iz Gorice prosit naj napravi vse korake da bi prišel v Gorico za stalnega kanonika, je smehljaje odgovoril: »Ne morem odtod, ker sem preveč dela in srca tu sem založil«.
Ko je prišel v Kanal, je rad prevzel uredništvo izdaj G.N.D. posebno koledarja. Postal je načelnik ožjega književnega odbora. Zasnoval je skupno s prijatelji Stankom Staničem, Filipom Trčeljem in Jankom Kraljem, podroben načrt izdaj Mohorjevih knjig.
Tako je uredil koledarje večjega formata za leto 1925, 1926 in 1927. Bil je mnenja, da mora
vsakoletni koledar prinašati tudi leposlovna dela. V Kanalu je skušal zajeti mladino za življenje s cerkvijo. Mnogo dobrega dela je posvetil Marijini družbi. Tudi fante je rad zbiral ter jih z veseljem učil in jih spodbujal: »Fantje, veseli bodite«.
Sredi tega vsestransko plodnega dela, ga je Bog poklical k sebi 19. decembra 1938. Pokopan je v Šempasu. Psevdonimi, katere je rabil pri svojem pisanju so bili: Štefan Levkos, Ponikavski, Antonov in Višnjeviški.

Tudi msgr. Bele bi lahko pred smrtjo rekel, kakor ruski mislec Vladimir Solovjev: »Težka so dela za Gospoda«. Prisluhnimo ljubeznivim in prijateljskim besedam pisatelja Franca Bevka, ko se spominja prijatelja Venčeslava Beleta v Dom in svet leta 1939.
»Bilo je štiri ali pet let pred svetovno vojno. Nekateri dijaki smo v opoldanskih urah radi zahajali v goriško semenišče, obiskat svoje znance in prijatelje. Tedaj je bilo, ko so mi nekega dne pokazali Beleta: »Ta je Štefan Levkos«.
To srečanje mi je bilo doživetje, saj nam je bila takrat že vsaka nova slovenska knjiga dogodek. Zanimal nas je vsak pojav v naših leposlovnih revijah. Posebno nova imena, ki so bila takrat v naši književnosti bolj redka, kot so dandanes. V tisti dobi, ko še nismo poznali nogometa in smo se v enaki meri navduševali za Meška kot za Cankarja, so nam bili pisatelji nekaka napol nadnaravna bitja, predmet odkritosrčnega oboževanja. Tega se ne sramujem priznati, bilo je lepo. Štefan Levkos, ki je tedaj svoje črtice in novele priobčeval v »Domu in svetu », je bil prvi pisatelj, ki sem ga osebno poznal. Še ga vidim v meglenih obrisih: s knjigo v roki se je sprehajal pod starim, temno zelenimi drevesi semeniškega vrta. Takrat in pozneje: isti prijazni, do dna izprašujoč, dokaj samozavestni pogled. A iz dna oči mu je gledalo tisto »nekaj«, kar je ostalo za vedno neizgovorjeno.

Od tistih dni je preteklo skoraj trideset let. Koliko se je medtem spremenilo. Življenje, ki gre svojo pot, mi vedno pogosteje nalaga dolžnost, da se od starih znancev in prijateljev za vedno poslavljam s svojo jecljajočo besedo (…).

Prostorna, hladna soba kanalskega župnišča, ki je obširna, odmevajoča kakor kaka stara graščina. Na mizi in na tleh kupi knjig, kakor da se je nekdo pravkar vselil in jih še ni utegnil zložiti v omare. Tedaj me je že drugič – prvič je bilo pri Resu – obšel občutek: ni jih tako zapuščenih in nebogljenih reči, kot so knjige, ki jim je umrl lastnik. Zdi se, da izgube vsak smoter in ceno, tako tesno so bile povezane z njegovo osebnostjo. Pred menoj je ležal kup vezanih letnikov Doma in sveta. Res, zvesti tovariš rajnega, je nemiren, kakor izgubljen blodil po sobah, se mi zdaj pa zdaj približal, me povohal in znova odšel; Listal sem, bral novele in črtice, ki jih je Bele vestno opremil z nekaterimi opazkami. Bal se je, da mi bodo besede čisto tuje, kakor da jih prvič berem. Že po prvih vrsticah, ob samem pogledu na tisk in papir, me je znova obšel občutek svetle zanesenosti mladih let«.

Msgr. Venčeslav Bele je bil goreč v pravem pomenu besede in to na cerkvenem in literarnem polju. Svoja prva dela je objavljal v »Času«, kjer najdemo njegove študije o slogu pisatelja Cankarja z naslovom »Cankar in biblija« in to v letniku 1909. Naslednja leta je prišel na vprašanja, ki so takrat zanimala »Nekaj literarnega«. V istih letih je objavil zgodovinski opis »Ob grobu zadnjih Bourbonov«. Pod imenom Štefan Levkos je spisal črtico »Lola«, »Iz življenja vaškega norca«,«Svetonočni biseri«, »Ko je leto umiralo«, »Smrt in življenje«.

V letniku 1910 je objavil črtico »Bogoslovec« in »Filozof« in to iz resničnega življenja.
V prvih letih svetovne vojne leta 1917 je napisal črtico »Oče«. Po vojni je nastopil, skupno s sodelavci, ki so dopisovali v novo založbo Goriško Mohorjevo družbo. Ko je služboval na
Ponikvah je pod imenom Ponikovski spisal tragikomedijo, v dveh slikah z naslovom »Zvonovi in topovi«.
V prvih letnikih Mladike je v verzih napisal legendo »Detinsko blagovestje«, »dr. Anton Mahnič«, »iz nekdanjih dni za sedanje ljudi«, »Dantejeva jama pri Tolminu«,«Olepševalne rime pri Gregorčiču«,«Stari rokopis«
V koledarjih G.M.D. je objavljal zgodovinske dogodke iz življenja. Tako opisuje v koledarju 1926 ob sedemstoletnici smrti sv. Frančiška Asiškega. Isto tam je njegov članek, pod imenom Antonov »Smrekov vršiček«, kjer opisuje sončno in veselo življenje dveh mladih in srečnih zaljubljencev in njih poroko: »Njiju svatovski šopek je bil bel nageljček in za podlogo smrekov vršiček« zaključi svojo povest. V istem koledarju je njegov lep članek »Oj, rožica prekrasna stvar…«, kjer nam opeva to čudovito cvetko po narodni pesmi »Lepa je roža gartroža«. Pesem o tej čudoviti cvetki zaključi s pesnikom Paglieruzzijem, ki je spesnil v Gorici 18. januarja 1885 in jo zaključi tako:

V strahu srce se mi zgane,

ko na tvojo zrem obal-
da kdaj na te ne plane
ven iz struge divji val!

V koledarju za leto 1927 so zelo zanimivi zapiski »Iz mrtvaške knjige« - ko drobtinice iz zgodovine kanalske župnije, kjer nam pove, da je najvišji dvorni dekret z datumom 14. avgusta 1772 začel urejati zanemarjene razmere pokopališč, ki so se takrat nahajale po večini okrog cerkve, ki so bile skoraj vedno sredi vasi.Tako stanje je bilo tudi v Kanalu.

Takratni župnik Jožef Kompare je vse to poročal v spomenici katero je poslal 20. decembra 1782 okrožni prefekturi in je na tej podlagi začel sodnik dr. Andrej Franzon izvajati svoje ukrepe. Precej časa so trajali ti boji in so se tem odredbam upirali tudi duhovniki.
Iz Gorice je okrožni glavar Pavel baron pl. Baselli poslal v Kanal 40 oboroženih mož, ki so kruto dirjali nad ubogim ljudstvom in jih prisilili, da so pristali na nove odredbe. S tem se je tudi spis župnika Kompareta zaključil.
Msgr. Venceslav Bele je v Jadranskem koledarju za leto 1924 v razpravi »Dva tolminska umetniška spomenika« prikazal – tudi s slikami – cerkvico sv. Justa v Koseču pri Drežnici, ki je iz prve polovice 16. stoletja in nato cerkev sv. Danijela v Volčah, ki je ena izmed najzanimivejših cerkvenih spomenikov na Tolminskem vendar je bila malo poznana. Nanjo je Bele opozoril dunajskega poročevalca prelata Karla Dreslerja in mu tudi izročil fotografije fresk s katerimi je bila cerkev poslikana in jih je ta označil za zelo važne in zanimive.
Med prvo svetovno vojno so vojaki prenočevali v tej cerkvici, kjer so imeli tudi hlev in so vse slike poškodovali.
Poslušajmo kaj pravi o teh slikah Venčeslav sam: »Zastopniki državne ustanove »Ufficio delle Belle arti« iz Trsta so svoj čas jim dal slike te cerkve, ki jih drugje niso mogli dobiti, z gotovostjo trdili, da se bodo skušali freske, ki so bile med vojsko zelo poškodovane in pobeljene, zopet odkriti in rešiti. Ker so že freske pri sv. Danijelu, katere so zaradi ne poznanja teh pri sv. Justu smatrali za najimenitnejše na Tolminskem, za vedno uničene, naj bi nam bile ohranjene in restavrirane vsaj te, ki so lepše. Vojska nam je itak za vedno uničila zelo veliko spomenikov, ki bi mogli nuditi bogato gradivo za tolmačenje umetniškega razvoja v naši domačiji. Velike zasluge ima pri tem msgr. Venceslav Bele, da so se tako zgodovinarji umetnosti začeli zanimati za te kraje in te znamenite spomenike.

Gradivo zbral Zoran Slejko