Nada Konjedic se je rodila 20. maja 1908 v Plavah v znani in takrat premožni Konjedičevi družini. Ko ji je bilo komaj štiri leta, jo je napadla otroška paraliza, ki je bila takrat neozdravljiva bolezen. Tako je Nada ostala hroma vse življenje. V mladih letih je težko hodila, toda hodila je. Pozneje si je pomagala s palico. Po zadnji vojni je tako hodila tudi po Gorici. Končno so ji noge odpovedale, da je samo še sedela doma na širokem stolu za mizo. To je bil njen svet kakih 15 let. In vendar, kadar si prišel k njej ni nikoli govorila o svoji bolezni, temveč le o svojih načrtih, o svojem delu, o knjigah in o misijonih.
Kajti zelo se je zanimala za misijone. Imela je bogato zbirko poštnih znamk, lepo urejenih v albumih. »Ko bom umrla, naj gredo za misijone«, je ponavljala.
Po prvi vojni se je njena družina preselila v Ljubljano. Tam je študirala pri Uršulinkah. Poseben dar je imela za jezike. Koliko jih je znala? Pomagala si je v številnih, tudi latinščino je obvladala in dajala iz nje lekcije. Od modernih jezikov pa vse glavne: italijanščino, nemščino, francoščino, angleščino, srbohrvaščino, seveda poleg slovenščine. Prevajala je tudi ruske, poljske in češke avtorje, pa švedske in norveške. Svoje znanje jezikov je namreč uporabila predvsem za prevajanje v slovenščino. Začela je pri »Slovencu« v Ljubljani, kjer je dobila prvo zaposlitev. Ta dnevnik je prinesel več njenih prevodov v podlistkih. Najbolj se je ta njena dejavnost razmahnila v Gorici, ko je začela sodelovati pri »Tržaškem radiu«. Njen prvi prevod je z dne 15. aprila 1948, zadnji od 2. februarja 1977. Skupno je za tržaški radio pripravila in prevedla 153 dramskih del. Obsegajo dramsko ustvarjanje evropskih avtorjev iz novejše dobe (19. in 20 stol.). Ne vem, ali so na radiu imeli kako bolj plodovito prevajalko kot je bila Nada Konjedic.
V Ljubljani se je kljub svoji pohabljenosti, ali pa morda prav zato, vključila v vrste verskih organizacij, zlasti Katoliške akcije. Versko je bila globoko podkovana, saj je veliko brala in študirala. Njeno duhovno življenje je bilo bogato in je živela posebno iz Evharistije. Čeprav je težko hodila, je bila vsak dan pri sv. maši in obhajilu, dokler je mogla hoditi. Ko ni mogla več v cerkev, je vse storila, da je vsak dan prejemala sv. obhajilo na domu. Tudi mašo je imela na domu enkrat na teden po posebnem škofovem dovoljenju.
Bila je delavna kot mravlja. Ko je prišla v Gorico po zadnji vojni, je sprva bila tolmač pri zaveznikih, saj je dobro obvladala angleščino in italijanščino. Pozneje ni več dobila stalne zaposlitve. Zato se je preživljala s privatnimi lekcijami. Poučevala je lahko vse predmete, saj je bila povsod doma, razen v risanju in petju. Poučevanja ji ni zmanjkalo, ker je snov temeljito obvladala in jo znala dobro podajati. Njenih »učencev« je bilo v Gorici brez števila, ker so se študentje vrstili skozi vse leto. Med zadnjimi je bil njen »učenec« tudi goriški nadškof Pietro Cocolin, ki je pri njej izpopolnjeval znanje slovenščine. Pri tem je skrbela še za svojo mater, ki je pri njej živela do visoke starosti 95 let.
Ob njeni smrti (umrla je na veliko noč 19. aprila 1981) je Zora Piščanc zapisala v Katoliškem glasu: »Bolezen ji je vzela zunanjo lepoto, zato pa je bila toliko lepša njena duša v sijaju božje ljubezni in junaškega prenašanja bolezni«. Vsi , ki smo pokojno Nado poznali, moramo pritrditi zgornjim besedam.
Pripravil Zoran Slejko
Ni komentarjev:
Objavite komentar