Janez Wolf ustanovitelj goriškega semenišča

Janez Wolf , duhovnik, Podbrdo 1835 – Ljubljana 1917

 

Pred leti, ko je izhajal »Staničev Vestnik«, spomin na starosto goriških prosvetnih delavcev Valentina Staniča, je bilo v njem govora tudi o umrlem kanoniku Janezu Wolfu.

Ta dva moža sta si bila v marsičem podobna. Velika dobrotnika goriške nadškofije, izredna ljubitelja našega ljudstva, naših gora in vedno veselega značaja. Podbrška grapa, ob pobočju Hoča in Porezna je bil njegov rojstni kraj. To je kraj strmih njiv, ki leži okoli 1000 metrov nad morjem nad podbrško cerkvijo, v temnih smrekovih gozdovih in nudi krasen pogled na strmo gorovje Črne prsti in lepe Sorice. Tu je vse temno in z malimi izjemami svetlo. Nad vso to krasno panoramo se spenja modro nebo z očarljivim mirom. Vsa ta okolica je že v mladih letih vtisnila Wolfu pečat planinca in vse to je ljubil do smrti. Takrat, ko je hodil Wolf v goriške šole, Podbrdo ni imelo niti prave ceste. Pot je šla ob Bači po sami grapi, zdaj dol in zopet gor, dol do Sv. Lucije. Edino stari »furmani« so držali zvezo z Gorico. Bili so pozabljeni in zapuščeni na »koncu sveta«. Pot je šla ob bistri Soči ali pa čez Petrovo brdo in Čepovan v Gorico. Tako je prišel Wolf v svet, da tudi on pokaže kakšni talenti so zakopani v  tolminskih grapah.

Rodil se je 26. avgusta 1835. V krstni knjigi je njegov oče zapisal Blaž Bolf, ker hribovci so radi zamenjali B in V.
Po končanem bogoslovju je bil nekaj let kot kaplan v Ročinju, potem v Kanalu, v Brdih in Mirnu in od leta 1880 do 1900 pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici in še isto leto je bil imenovan za stolnega kanonika v Gorici. Po smrti nadškofa Jordana leta 1905 ga je kapitelj izvolil za kapitularnega vikarja. Nadškof Sedej ga je leta 1906 imenoval za upravitelja malega semenišča in nadškofijskega premoženja in ravnatelja nadškofijske pisarne. Kot vojni begunec je umrl v Ljubljani 10. maja 1917.
  Vsa svoja službovanja je upravljal vestno in z vso ljubeznijo. Kot župnik na Travniku je dal poslikati cerkev in zgradil lepo župnišče. Pri njem je stanoval, dokler ni bil imenovan za škofa, semeniški profesor dr. Anton Mahnič. Stanovala sta v Mantovi hiši. Po naročilu kardinala Jakoba Missije je kupil leta 1898 Boekmanovo vilo z nad 15 ha zemljišča za 243.000 kron, ter tako postavil podlago deškemu semenišču (goriško semenišče).
Nadškof Sedej je cenil velike zmožnosti in vrline Janeza Wolfa in vse se je čudilo kje in kako je, na videz tako preprosti mož nabral take vzore.
  Brez nadškofa Sedeja in delovnega Wolfa bi gotovo nikoli ne imeli goriškega semenišča, ki je sprejelo prve dijake jeseni 1912. V njem so se šolali naši duhovniki vse do druge svetovne vojne kot tudi veliko naših primorskih izobražencev. Semenišče je vse do druge vojne gostilo dijake tudi iz Krka in Istre. Po drugi svetovni vojni je stavba služila za bogoslovje do oktobra 1976, potem pa je gostila slovenske višje šole, vse dokler ni nadškofija stavbo prodala in danes je v njej univerzitetno središče v sklopu Univerze iz Vidma in Trsta.
 Janez Wolf je bil tudi nekaj časa predsednik »Jožefovega društva«, ki je skrbelo za bolne in onemogle duhovnike. To društvo je imelo svojo hišo v Meranu na Tirolskem in v Gorici. V ta namen je zgradil tudi okrevališče v Iki pri Opatiji, ki ga je imenoval po sebi »Joaneum« (današnja otroška bolnica.). Prav tako je v bližini Zadra tik ob morju kupil večjo parcelo za ta namen, vendar pa ni bila pozidana.
Pred prvo svetovno vojno je rad zahajal domov na Rob. Na lepem razgledišču nad rojstno hišo si je dal narediti majhno leseno hišico. V njej je maševal, da ni hodil v Podbrdo. Tu se je mislil tudi nastaniti, ko bi odšel v pokoj

 Bil je tudi navdušen planinec. Rojen v gorah je ljubil vse življenje planine in gore, kjer je iskal posebnega razvedrila in užitka. Ko je leta 1906 začela delovati bohinjska železnica je porabil vsako priliko, da je šel v ljubljeno Podbrdo. Iz Gorice je odhajal po polnoči ter iz podbrške postaje šel na Porezen ali Črno prst. V počitnicah je rad hodil na Triglav s prijateljem dr. Ličanom. Velik turist je bil tudi njegov naslednik dr. Franc Setničar.
Za 70. letnico je šel Wolf s svojim prijateljem župnikom Kragljem še enkrat na Triglav.
Žalosten je bil zanj dan, ko je moral zapustiti ljubljeno Goriško. vse to opisuje svojemu nasledniku nadškofijskemu tajniku F. Setničarju.
V pismu z dne 11. februarja 1916, na dan , ko je granata ubila svetolucijskega župnika Josipa Fabjana mu toži: »…vedno bolj sem sam, oslabljen, moči me zapuščajo, dušno in telesno, starostno hiranje me ima v svojih kleščah in me bo stisnilo. Vdan sem popolnoma v božjo voljo. Eno željo še gojim v mojem srcu, namreč, da bi mogel še enkrat prikobacati na Kredarico do koče in kapele D.M. tik pod vrhom Triglava in vsrkati planinsko ozračje. Izpolnitev te želje mi je preprečila vojna. Vam pa želim moč in trdno zdravje, da bi zmogli še veliko gorò obhoditi, nazadnje pa dospeti na nebeške višave in potem še mene tja potegniti«.
  81. letni Wolf, vedno zdrav in krepak močno čuti ljubljansko meglo; manjka mu pravega gibanja, svobode in duševnega poleta in je prepričan da bi mu triglavski znak vrnil zdravje in zgubljene moči.
  Po zavzetju Gorice piše dne 1. septembra 1916: «…Bog daj, da bi zopet mogli v priljubljeno Gorico, da bi se veselili in ogrevali na zlatem soncu,, katero ondè vse drugače sije kakor pa po drugih krajih. Veseli me, da ste ohranili kožo nepreluknjeno in da ste srečno odnesli pete. Le počivajte sedaj na Otlici in uživajte čisti zrak trnovskih gozdov. kadar bo te peklenske vojske konec, prilezemo iz vseh kotov in vetrov v priljubljeno Gorico«.

Le nekaj dni pred smrtjo je rekel prijatelju, ki ga je prišel obiskat, da bi se rad preselil v Podbrdo, da bi bil pokopan pri svojih. A ta srčna želja se mu ni izpolnila. Umrl je 10. maja 1917.

gradivo zbral Zoran Slejko